<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Razvoj biorelevatnih metod in vitro za napovedovanje obnašanja bazične učinkovine v kombinaciji z bazičnim pH-modifikatorjem in vivo</dc:title><dc:creator>Ahlin,	Taja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Janković,	Biljana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Berginc,	Katja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>umetni želodčni simulator</dc:subject><dc:subject>bazična zdravilna učinkovina</dc:subject><dc:subject>pH modifikator</dc:subject><dc:subject>biorelevantne metode</dc:subject><dc:description>Testiranje sproščanja zdravilne učinkovine iz farmacevtske oblike je metoda s pomočjo katere pri razvoju novih formulacij ocenimo stabilnost formulacije ter napovemo razpoložljivost zdravilne učinkovine in vivo, v redni proizvodnji pa se uporablja za testiranje kakovosti končnega farmacevtskega izdelka. Ker pa imamo na trgu vedno več farmacevtskih oblik s slabo topnimi zdravilnimi učinkovinami, te za testiranje raztapljanja zahtevajo bolj zahtevne medije ali naprave za raztapljanje. Mehanski stres in fiziološki pogoji v želodcu ter črevesju močno vplivajo na raztapljanje zdravilne učinkovine iz farmacevtske oblike. Klasični in vitro testi težko oponašajo variabilno gibljivost prebavnega trakta, zato v ta namen uporabljamo biorelevatne naprave za testiranje sproščanja, kot je umetni želodčni simulator. 
Namen magistrske naloge je bil razvoj biorelevantne metode za sproščanje bazične učinkovine z bazičnim pH modifikatorjem, ki bi odražala in vivo rezultate. Pri tem smo test izvedli na umetnem želodčnem simulatorju z različnimi simulacijami ter mediji raztapljanja:
-	Test v umetnem želodčnem simulatorju pri odprtem načinu, brez nadomeščanja medija, medij: 0,1M HCl z NaCl
-	Test v umetnem želodčnem simulatorju pri odprtem načinu, z nadomeščanjem medija, medij: 0,1M HCl z NaCl
-	Test v umetnem želodčnem simulatorju pri odprtem načinu, z nadomeščanjem medija, medij: acetatni pufer pH= 4,5
Rezultate smo nato primerjali z in vivo podatki in že izvedenimi testi na napravi z vesli (USP 2) z dvema različnima metodama:
-	Metoda 1: SGF pH= 1,6 + FaSSIF pH= 6,5 (75 in 100 rpm)
-	Metoda 2: acetatni pufer pH= 4,5 (100 rpm)
Od tega sta se kot ustrezni za razvoj produkta izkazali 2 metodi. Metoda z aparaturo z vesli (USP2), medij: acetatni pufer pH= 4,5 je ustrezna, saj smo s to metodo dobili najprimerljivejše rezultate glede na in vivo odziv. Pri tej metodi se je sprostilo največ zdravilne učinkovine, dobili pa smo tudi najboljšo ločbo med testom in referenčnim produktom s sprejemljivim sipanjem rezultatov. Ta metoda kaže majhne razlike med vzorci in je boljša s stališča robustnosti. Kot ustrezna se je izkazala tudi metoda v umetnem želodčnem simulatorju pri odprtem načinu z nadomeščanjem medija, medij: 0,1M HCl z NaCl, kjer smo dobili rezultate skladne z in vivo rezultati. Je pa ta metoda z vidika variabilnosti slabša, zato bi bilo potrebno metodo optimizirati in izvesti več ponovitev testa.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-04-02 08:45:06</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>181345</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 124937</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
