Mobilizacija čutov skozi filmsko podoboPetrič, Karin (Avtor) Tanšek, Simon (Mentor) Krajnc, Maja (Komentor) Čutna zaznavatelopodoba-čashaptična vizualnostreprezentacija nasiljafilmska formavojaško-zabavni kompleksrežimi zaznave.Magistrsko delo obravnava razmerje med filmsko podobo in telesno zaznavo v kontekstu politične organizacije čutnosti v sodobnem medijskem okolju. Izhaja iz predpostavke, da zaznava ni nevtralna niti zgolj individualna, temveč je zgodovinsko, družbeno in politično oblikovana, ter da množični mediji in filmska industrija pomembno prispevajo k normalizaciji nasilja, selektivni empatiji in zaznavni otopelosti. Teoretski del se opira na fenomenološko razumevanje telesa (Drew Leder), teorije odtujenosti (Karl Marx, Laura U. Marks, Susan Buck-Morss), kritiko reprezentacije nasilja (Susan Sontag, Hannah Arendt, Michael Haneke), Deleuzovo teorijo podobe-časa, koncept haptične vizualnosti Laure U. Marks ter filozofijo tehnične podobe (Walter Benjamin, Vilém Flusser). Poseben poudarek je namenjen razpadu čutno-gibalne sheme, ki omogoči vznik podobe-časa in drugačen način zaznave, v katerem je telo neposredno aktivirano za soustvarjanje neklišejske podobe. Raziskava se navezuje tudi na razumevanje filma kot prostora pripadnosti in skupne izkušnje sveta (Adam Szymanski). V praktičnem delu so teoretski koncepti aplicirani na formalno analizo filmov Oddaljeni glasovi, tihožitja (1988) in Sanje in tišina (2012). Analiza pokaže, da določene filmske forme prekinejo avtomatizirane režime gledanja in s tem aktivirajo čute. Film se tako izkaže za prostor utelešene zaznave in kot potencialni medij odpora proti instrumentalizaciji podob, zaznavni otopelosti ter normalizaciji nasilja.20262026-03-26 09:00:11Magistrsko delo/naloga181148VisID: 13722sl