<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vloga delovne terapije v zaporih</dc:title><dc:creator>Gorjup,	Patricija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Plemelj Mohorič,	Alenka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lebar,	Cecilija	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>delovna terapija</dc:subject><dc:subject>rehabilitacija</dc:subject><dc:subject>zaporniki</dc:subject><dc:subject>reintegracija</dc:subject><dc:subject>delovnoterapevtske intervencije</dc:subject><dc:description>Uvod: Diplomsko delo obravnava vpliv zaporniškega okolja na posameznika in preučuje vlogo delovne terapije pri ohranjanju duševnega zdravja zapornikov in njihovi pripravi na življenje po odpustu. Poseben poudarek je namenjen razumevanju, kako lahko delovna terapija s svojimi pristopi prispeva k uspešni reintegraciji zapornikov v družbo. Namen: Namen diplomskega dela je bil predstaviti vlogo delovne terapije pri rehabilitaciji zapornikov in njen prispevek k uspešni reintegraciji v skupnost. Metode: Uporabljen je bil pregled strokovne in znanstvene literature. Iskanje  je potekalo v bazah Web of Science, Cinahl in PubMed in sicer z uporabo ključnih besed: occupational therapy, prisoners, rehabilitation. V analizo so bili vključeni članki v angleškem jeziku, pri katerih so bile ključne besede navedene v naslovu ali izvlečku. Rezultati: Pregled literature je pokazal, da ima delovna terapija pomemben vpliv na vsakodnevno življenje zapornikov. Z vključevanjem v smiselne dejavnosti se krepi njihova samopodoba ter samozavest, poveča se njihova motivacija in razvijajo socialne ter praktične veščine, ki so ključne za življenje po odpustu. Terapevtske intervencije dokazano zmanjšujejo občutek izolacije, napetosti in stresa, hkrati spodbujajo sodelovanje pri drugih rehabilitacijskih programih. Programi, ki vključujejo senzorične pristope in strukturirane dejavnosti, so se izkazali kot učinkoviti pri zmanjševanju tveganja za ponavljanje kaznivih dejanj ter pripravi zapornikov na vključitev v širšo družbo. S pomočjo delovne terapije se povečuje pripravljenost posameznikov za prevzem odgovornosti, izboljšanje sposobnosti reševanja problemov in krepi občutek nadzora nad lastnim življenjem. Zmanjšujejo se negativni učinki zaporniškega okolja, saj smiselne dejavnosti zapornikom ponujajo priložnost za osebno rast in vzdrževanje pozitivne samopodobe. Poudariti velja, da delovna terapija deluje kot povezovalni člen med posameznikom in okoljem ter pomaga graditi temelje za boljšo kakovost življenja tudi po odpustu. Zaključek: Delovna terapija v zaporih predstavlja most med kaznovanjem in rehabilitacijo, saj zapornikom omogoča, da razvijejo nove spretnosti, ponovno pridobijo občutek smisla ter izboljšajo kakovost življenja. S svojim delovanjem povečuje možnost za uspešno vrnitev v družbo, zmanjšuje tveganje za ponovitev kaznivih dejanj in krepi socialno vključenost posameznika. V prihodnje bi bilo smiselno zagotoviti več sistemske podpore, ustrezne prostorske in kadrovske vire ter vključiti delovno terapijo v rehabilitacijske programe v zaporih.</dc:description><dc:publisher>[P. Gorjup]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-02-28 07:45:36</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>180032</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.851</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 158566</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 270018307</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
