Stališča do raznojezičnosti v slovenskih osnovnih šolahRozmanič, Tina (Avtor) Pižorn, Karmen (Mentor) osnovnošolsko izobraževanjevečjezičnostmultikulturna vzgoja in izobraževanjeraznojezičnost in raznokulturnoststališča učiteljevravnateljev in učencev do raznojezičnostivloga maternega jezikavsebinsko in jezikovno integrirano učenjeRaziskava se osredotoča na raziskovanje stališč različnih deležnikov slovenskega osnovnošolskega izobraževanja – učiteljev, ravnateljev in učencev – do raznojezičnosti ter na dejavnike, ki vplivajo na njihovo dojemanje in prakso v zvezi z uporabo in vrednotenjem jezikovne raznolikosti. Raziskava se umešča v kontekst sodobnih družbenih in pedagoških sprememb, ki poudarjajo pomen večjezičnega sporazumevanja, vključevanja ter spoštovanja različnih jezikov in kultur v izobraževalnem okolju. Raznojezičnost smo v raziskavi opredelili kot posameznikovo zmožnost fleksibilne rabe različnih jezikov glede na kontekst, namen in sogovornika, pri čemer se ne obravnava kot preprosto obvladovanje več jezikov, temveč kot preplet vseh jezikovnih in kulturnih virov posameznika. Najprej smo predstavili teoretična izhodišča koncepta raznojezičnosti, ki temeljijo na sodobnih spoznanjih s področja sociolingvistike, uporabnega jezikoslovja ter teorij identitete in kulturne kompetence. Raziskava izhaja iz ugotovitve, da šolski sistemi pogosto še vedno privilegirajo enojezične in monokulturne pristope, kljub temu da se številni evropski in nacionalni dokumenti zavzemajo za večjezično in raznojezično vzgojo ter razvijanje raznojezične in raznokulturne kompetence. Empirični del raziskave temelji na kombinaciji kvantitativne in kvalitativne metode. V kvantitativnem delu je sodelovalo 1039 učencev (od 4. do 9. razreda), 1216 osnovnošolskih učiteljev in 64 ravnateljev, ki so prek vprašalnikov izrazili svoja stališča do različnih vidikov raznojezičnosti. Kvalitativni del pa je bil izveden s pomočjo 20 polstrukturiranih intervjujev, ki smo jih opravili z jezikovnimi in nejezikovnimi učitelji ter ravnatelji. Vsebina vprašalnikov in intervjujev je bila osredotočena na zaznavanje pomena znanja tujih jezikov, vlogo maternega jezika, učenje jezikov v šoli, vključevanje jezikov v učni proces ter na sprejemanje in vključevanje učencev, ki prihajajo iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij. Podatki so bili analizirani z uporabo različnih statističnih metod s poudarkom na iskanju razlik glede na spol, starost, kraj rojstva, jezikovno izpostavljenost in poklicno področje. Rezultati raziskave so pokazali, da učitelji in ravnatelji v povprečju izražajo izrazito pozitivna stališča do raznojezičnosti, pri čemer so raznojezičnim praksam najbolj naklonjeni jezikovni učitelji in tisti, ki so bolj vključeni v mednarodne projekte ali imajo osebne izkušnje z večjezičnim okoljem. Ugotovili smo, da višja stopnja izobrazbe, uporaba več jezikov v vsakdanjem življenju in izkušnje z raznolikostjo (npr. stik z ljudmi različnih jezikovnih in kulturnih ozadij) pozitivno vplivajo na odprtost do raznojezičnih pristopov. Učenci so prav tako večinoma izrazili pozitivna stališča do učenja in rabe tujih jezikov, pri čemer so bili najbolj odprti tisti, ki so doma govorili več jezikov ali so se že v zgodnjem otroštvu srečevali z jezikovno raznolikostjo. Vseeno pa so se v raziskavi pokazale tudi številne ovire, ki zavirajo uresničevanje raznojezične pedagogike v praksi. Med glavnimi izzivi so udeleženci izpostavili pomanjkanje sistemske podpore, nezadostna didaktična gradiva, pomanjkanje usposabljanj za učitelje s področja raznojezičnosti ter splošno prisotno enojezično naravnanost šolskega okolja. Učitelji so večkrat izrazili potrebo po dodatnem strokovnem izpopolnjevanju, večji dostopnosti literature ter po institucionalni spodbudi za sodelovanje med predmetnimi področji pri spodbujanju raznojezičnosti. Ravnatelji pa so opozorili predvsem na strukturne omejitve ter pomanjkanje kadra in časa. Kot ključna naloga šolskega sistema se je pokazalo prepoznavanje in ovrednotenje jezikovne raznolikosti kot potenciala in ne kot ovire, kar zahteva celostni pristop, ki vključuje ustrezno usposobljenost učiteljev, prilagoditve učnih načrtov, medpredmetno sodelovanje, razvijanje refleksivnih stališč in podporo vodstva šole. Raziskava prinaša pomemben znanstven prispevek k razumevanju raznojezičnosti v slovenskem osnovnošolskem kontekstu, saj združuje teoretične okvire z empirično analizo konkretnega šolskega okolja. Ponuja konkretna priporočila za izobraževalno politiko in šolsko prakso, pri čemer poudarja pomen večjezične vzgoje za razvoj vključujoče, strpne in globalno usmerjene družbe. Delo daje tudi možnosti za nadaljnje raziskave, zlasti v smeri spremljanja dolgoročnih učinkov raznojezičnih pristopov v pedagoški praksi in pri vključevanju učencev z različnimi jezikovnimi ozadji v šolski prostor.T. Rozmanič20262026-02-18 08:30:07Doktorsko delo/naloga179599UDK: 81'246.3(043.2)VisID: 201832COBISS_ID: 269035523sl