Spremljanje merljivega preostanka bolezni pri bolnikih z akutno mieloblastno levkemijo in mutiranim genom NPM1Cocić, Živa (Avtor) Podgornik, Helena (Mentor) Škerget, Matevž (Komentor) akutna mieloblastna levkemijamutacija v genu NPM1merljivi preostanek bolezniELN smernicespremljanje bolnikovAkutna mieloblastna levkemija (AML) je maligna bolezen krvotvornih matičnih celic, za katero je značilna nenadzorovana proliferacija in motena diferenciacija, kar vodi v odpoved normalne hematopoeze. Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije je AML z mutacijo v genu NPM1 opredeljena kot samostojna genetska podvrsta bolezni. Gen NPM1 kodira protein, ki sodeluje v številnih celičnih procesih, vključno z biogenezo ribosomov, popravilom DNA ter regulacijo tumorsupresorskih poti. Mutacije v genu NPM1 (NPM1c), najpogosteje gre za insercije v eksonu 12, pa povzročijo izgubo tumorsupresorske funkcije, kar vodi v levkemično transformacijo. Zaradi specifičnosti in stabilnosti mutacije je NPM1 idealni tarčni označevalec za spremljanje merljivega preostanka bolezni (MRD), občutljivega laboratorijskega kazalnika, s katerim zaznavamo preostale levkemične celice, ki ostanejo v telesu bolnika po zdravljenju, zdravnikom pa omogoča oceno odziva na zdravljenje, napoved tveganja za ponovitev bolezni in pravočasno prilagajanje terapije. Po smernicah European LeukemiaNet (2021), ki so namenjene spremljanju bolnikov, ki se zdravijo z intenzivno kemoterapijo, je vrednotenje MRD pri NPM1c–AML priporočljivo po dveh ciklih indukcijske kemoterapije iz vzorca periferne krvi, po koncu konsolidacijskega zdravljenja iz vzorca kostnega mozga ter v fazi remisije, običajno vsake 3 mesece iz kostnega mozga ter vsakih 4–6 tednov iz periferne krvi v prvih dveh letih spremljanja. Za spremljanje MRD so primerne molekularne metode, najpogosteje kvantitativna PCR z reverzno transkripcijo. Namen magistrske naloge je bil oceniti, kako dosledno se v klinični praksi upoštevajo evropske smernice za spremljanje MRD pri bolnikih z AML in NPM1c, ter preveriti, ali takšno spremljanje dejansko vpliva na klinične odločitve in izboljša obravnavo bolnikov. Poleg tega smo želeli primerjati spremljanje MRD pred in po uvedbi smernic leta 2021. Za raziskavo smo zbrali podatke 97 bolnikov, ki so se med leti 2016 in 2024 zdravili na Kliničnem oddelku za hematologijo. Ugotovili smo, da je bil pri 46,9 % bolnikov določen MRD po 2. ciklu kemoterapije, vendar je bil le pri 26,7 % odvzet priporočen vzorec (periferna kri), ob zaključku zdravljenja pa je 80 % bolnikov imelo določen MRD iz priporočenega vzorca (kostni mozeg). Pri spremljanju bolnikov smo ugotovili, da so bili bolniki, diagnosticirani pred uvedbo smernic, spremljani neenotno, z dolgimi časovnimi intervali med kontrolami, tudi nad enim letom, kar je pri nekaterih prispevalo k poznejšemu odkritju ponovitve bolezni. Po uvedbi smernic se je spremljanje izrazito izboljšalo, saj so kontrole postale pogostejše, bolj dosledne in večinoma skladne s priporočili. Prav tako so bolniki po alogenski presaditvi krvotvornih matičnih celic ostali spremljani še daljše časovno obdobje, medtem ko bolniki na manj intenzivni terapiji ali paliativni oskrbi niso bili spremljani.20262026-02-06 08:45:14Magistrsko delo/naloga179151VisID: 124784sl