<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Učinek različnih načinov izdiha na električni potencial globokih trebušnih mišic</dc:title><dc:creator>Breznik,	Katarina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Frangež,	Maja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Potočnik,	Maja Marija	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Vauhnik,	Renata	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>globoke trebušne mišice</dc:subject><dc:subject>transverzus abdominis</dc:subject><dc:subject>način izdiha</dc:subject><dc:subject>elektromiografija</dc:subject><dc:subject>električni potencial mišic</dc:subject><dc:description>Uvod: Stabilnost trupa je ključna za učinkovito gibanje in preprečevanje poškodb hrbtenice, pri čemer imajo globoke trebušne mišice, zlasti mišica transverzus abdominis, osrednjo vlogo. Njihova aktivacija je tesno povezana z dihanjem, saj različni načini izdiha vplivajo na intraabdominalni tlak in posledično na stabilizacijo trupa. Kljub številnim raziskavam o aktivaciji globokih trebušnih mišic med vadbo ostaja vpliv specifičnih dihalnih strategij na njihovo aktivnost premalo raziskan. Namen: Ugotoviti, kako različni načini izdiha vplivajo na električni potencial globokih trebušnih mišic. Metode dela: V raziskavo je bilo vključenih 20 zdravih preiskovank, starih med 20 in 25 let, ki so izpolnjevale vnaprej določene vključitvene in izključitvene kriterije. Aktivacija globokih trebušnih mišic je bila izmerjena s površinsko elektromiografijo mišice transverzus abdominis med različnimi načini izdiha v ležečem položaju. Meritve so bile izvedene v enkratnem obisku po standardiziranem ritmu dihanja, pridobljeni podatki pa so bili normalizirani in statistično obdelani z uporabo neparametričnih testov. Rezultati: Rezultati so pokazali statistično značilne razlike v jakosti električnega potenciala globokih trebušnih mišic med različnimi načini izdiha (p &lt; 0,05). Najvišje vrednosti so bile zabeležene pri voljni aktivaciji trebušnih mišic med izdihom (stisni pas in popek maksimalno noter), najnižje pa pri pasivnih in fonacijskih izdihih. Izdih s fonacijo Š je bil funkcionalno bolj podoben izdihu skozi nos kot izdihu z ustnično priporo. Parne primerjave so pokazale statistično značilne razlike predvsem med voljnimi ter pasivnimi in fonacijskimi načini izdiha, pri čemer so bile ugotovljene velike velikosti učinka (|d| ? 0,8). Razprava in zaključek: Različni načini izdiha in voljna aktivacija trebušnih mišic vplivajo na delovanje globokih trebušnih mišic ter stabilizacijo trupa. Voljna aktivacija spodbuja bolj usklajeno delovanje mišic jedra in stabilizacijskih mišic, kar prispeva k boljši telesni kontroli in nadzorovanemu gibanju. Nova spoznanja o načinih izdiha lahko prispevajo k oblikovanju rehabilitacijskih programov in programov telesne vadbe. V prihodnje bi bilo smiselno raziskave razširiti na širši in bolj raznolik vzorec ter vključiti posameznike z različnimi mišično-skeletnimi težavami za boljše ovrednotenje dolgoročnih učinkov in klinične uporabnosti ugotovitev.</dc:description><dc:publisher>[K. Breznik]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-02-04 07:45:34</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>179042</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.8</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 158458</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 267221763</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
