Razvoj metode za izračun ekološkega odtisa slovenskih regijBobovnik, Nejc (Avtor) Vintar Mally, Katja (Mentor) Kušar, Simon (Komentor) ekološki odtisogljični odtisbiokapacitetahibridni pristopregionalna geografijastatistične regijeSlovenijaEkološki odtis kot kazalnik, ki spremlja porabo naravnih virov in jo primerja z njihovo razpoložljivostjo, je uporaben tudi na regionalni ravni. Uporabnost dosedanjih izračunov omejuje dejstvo, da temeljijo na mednarodnih ali nacionalnih podatkih, ki so bili le statistično razdeljeni med regije, ne pa dejansko zbrani na regionalni ravni. Osrednji namen disertacije je razvoj metode za izračun ekološkega odtisa slovenskih regij, ki temelji na kakovostnejših podatkih, zbranih na ravni statističnih regij v Sloveniji. Pri tem smo se naslonili na obstoječe in mednarodno priznane metode, ki smo jih prenesli v slovenske razmere ter ustrezno prilagodili. To sicer onemogoča mednarodno primerljivost izračunov, so pa ti kakovostnejši in bolj relevantni za uporabo na regionalni ravni. Izračun ekološkega odtisa za slovenske regije smo izvedli po hibridnem pristopu, ki vključuje del izračunov ekološkega (predvsem ogljičnega) odtisa po pristopu od spodaj navzgor in preostali del po pristopu od zgoraj navzdol. Temelj izračunov so podatki raziskovanj Statističnega urada Republike Slovenije, ki niso v celoti statistično zanesljivi, kar vpliva tudi na zanesljivost izračunanih rezultatov. Kljub omejitvam smo prikazali možnost uporabnosti oblikovane metode, ki omogoča redne izračune ekološkega odtisa za slovenske statistične regije in njihovo uporabo v načrtovanju regionalnega razvoja. Izračuni omogočajo prepoznavanje regijsko specifičnega povpraševanja po naravnih virih in njihove porabe ter oblikovanje ukrepov in strategij v okviru regionalnega načrtovanja. Razlike v vrednosti ekološkega odtisa regij so precejšnje, kar je vsaj delno tudi posledica omejene kakovosti vhodnih podatkov, zbranih s statističnimi raziskovanji. Najvišji ekološki odtis ima Pomurska regija (6,26 gha/prebivalca), najnižjega pa Zasavska regija (4,31 gha/prebivalca). Največji delež ekološkega odtisa prispevajo stanovanja, promet in hrana, k biokapaciteti pa največ gozd (72,3 %) in obdelovalne površine (16,4 %). Najvišjo biokapaciteto na prebivalca ima Primorsko-notranjska regija (7,62 gha/prebivalca), najnižjo pa Osrednjeslovenska regija (1,09 gha/prebivalca), ki posledično beleži tudi najvišji ekološki primanjkljaj. Edina regija z ekološkim presežkom je Primorsko-notranjska regija. Z disertacijo smo razvili metodo za izračun ekološkega odtisa in biokapacitete na ravni statističnih regij, ki vključuje tudi neposredne izračune za ključne COICOP kategorije. Prvo hipotezo smo delno potrdili, saj smo metodo ekološkega odtisa uspeli prilagoditi tako, da omogoča izračune po pristopu od spodaj navzgor, vendar ti zaradi omejene razpoložljivosti podatkov trenutno zajemajo le del celotnega ekološkega odtisa. Drugo hipotezo smo zavrnili, ker med kohezijskima regijama ni bilo ugotovljenih statistično značilnih razlik v vrednostih ekološkega odtisa, enako pa velja tudi za ekološki primanjkljaj. Razvita metoda pomeni pomemben prispevek k razvoju geografskih pristopov za prostorsko spremljanje in vrednotenje okoljskih pritiskov ter trajnostnega razvoja. Omogoča prepoznavanje regionalnih razlik ter njihovo povezovanje z razvojnimi in prostorskimi značilnostmi, kar krepi aplikativno vrednost geografskih analiz pri oblikovanju regionalnih in trajnostnih politik.N. Bobovnik20252026-01-30 10:30:22Doktorsko delo/naloga178832UDK: 504:711.2(497.4)COBISS_ID: 263582211slIzjava avtorja, da dovoljuje objavo v Repozitoriju UL, je del disertacije.