<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Ocena trombocitne funkcije z agregometrijo z uporabo dveh avtomatiziranih sistemov</dc:title><dc:creator>Nesterova,	Anna	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Božič Mijovski,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Fink,	Martina	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>trombocitna funkcija</dc:subject><dc:subject>optična agregometrija</dc:subject><dc:subject>standardizacija</dc:subject><dc:subject>avtomatizirani analizatorji</dc:subject><dc:subject>agregacija</dc:subject><dc:description>Ocenjevanje trombocitne funkcije predstavlja ključen del diagnostike hemostatskih motenj in spremljanja učinkovitosti protitrombocitne terapije. Klasična optična agregometrija, ki temelji na meritvi spremembe optične gostote plazme, bogate s trombociti, po dodatku agonistov trombocitne agregacije, že desetletja velja za zlati standard. Vendar se zaradi tehnične zahtevnosti, potrebe po svežih vzorcih in odvisnosti od operaterja vse pogosteje uveljavljajo avtomatizirani sistemi, ki omogočajo stopnjo standardizacije in ponovljivosti rezultatov.
Namen raziskave je bil primerjati rezultate trombocitne agregacije, dobljene z dvema avtomatiziranima analizatorjema – koagulacijskim analizatorjem CS-2500 in agregometrom Thrombomate XRA v primerjavi s klasično metodo. Analiza je bila izvedena z uporabo petih agonistov: adenozin difosfata, epinefrina, kolagena, arahidonske kisline in ristocetina. Kot končni parameter smo uporabili maksimalno agregacijo trombocitov v odstotkih.
Pri adenozin difosfatu in arahidonski kislini sta Thrombomate XRA in CS-2500 pokazala zmerno do dobro klinično skladnost s klasično metodo v razvrstitvi preiskovancev. Pri adenozin difosfatu avtomatizirani sistemi praviloma izkazujejo nekoliko višje vrednosti maksimalne agregacije trombocitov, medtem ko je bila pri arahidonski kislini analitična skladnost med metodami izrazitejša. Pri epinefrinu ugotovljene statistično značilne razlike niso imele jasnega kliničnega pomena in niso vplivale na interpretacijo agregacijskega odziva, zato analitične primerljivosti ni bilo mogoče zanesljivo oceniti. Primerjava med napravami pri kolagenu je bila omejena zaradi neprimerljivih koncentracij reagentov, pri ristocetinu, analiziranem izključno v kontrolni skupini, pa neposredna primerjava ni bila mogoča. Skupno rezultati kažejo, da je bila hipoteza o visoki skladnosti med metodami delno potrjena za adenozin difosfat in arahidonsko kislino, medtem ko za ostale agoniste zaradi metodoloških omejitev ni bilo mogoče podati zanesljive ocene primerljivosti.
Zaključimo lahko, da avtomatizirani sistemi predstavljajo obetavno alternativo klasični optični agregometriji pri agonistih, kjer je bila skladnost potrjena. Za širšo klinično uporabo ter primerljivost pri ostalih agonistih pa bodo potrebne dodatne multicentrične validacije, usklajene koncentracije reagentov in dosleden nadzor kakovosti.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-01-16 08:45:06</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>178015</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 124665</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
