<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Telo, glas in interpretacija</dc:title><dc:creator>Švajger,	Mina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Valič,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Bevk,	Alida	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Metoda Fitzmaurice</dc:subject><dc:subject>telo in glas</dc:subject><dc:subject>interpretacija dramskega besedila</dc:subject><dc:subject>avtentični izraz</dc:subject><dc:subject>tišina in ranljivost</dc:subject><dc:description>Magistrska naloga raziskuje igralski izraz skozi povezovanje telesa, glasu in interpretacije dramskih besedil z metodo Fitzmaurice Voicework. Osrednje izhodišče je bilo prepričanje, da avtentičnost igralskega izraza ne nastaja zgolj z intelektualno analizo, temveč predvsem s telesno izkušnjo, dihanjem, tišino in ranljivostjo. V procesu so bili analizirani in uprizorjeni klasični monologi (Medeja, Fedra, Ofelija, Celimena, Arsinoa, Ljubov Ranjevska), ki so služili kot raziskovalno polje za preizpraševanje lastnih omejitev ter oblikovanje avtorske interpretacije. Poseben poudarek je bil namenjen premagovanju notranjih zavor, kot sta bojazen, da bi bila igralska izraznost »preveč«, in nelagodje ob tišini, ter prepoznavanju gledalca kot soustvarjalca. Metoda Fitzmaurice je omogočila intenzivno povezavo med telesnimi impulzi in besedilom, kar je razkrilo nove ravni interpretacije in odprlo prostor za avtentičen igralski izraz. Naloga poudarja, da gledališče nastaja kot živ proces, kjer se teorija in praksa prepletata, ter da se igralčeva ustvarjalnost razkriva v ranljivosti, prisotnosti in dialogu z gledalcem.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-10-18 09:00:08</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>175156</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 12947</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 254656003</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
