<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vprašanja odgovornosti v postopkih samo-triažiranja s pomočjo umetne inteligence</dc:title><dc:creator>Ljube,	David	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Podobnik,	Klemen	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Grošelj,	Aleš	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>umetna inteligenca – samotriaža –  triaža – odškodninska odgovornost – Akt o umetni inteligenci – Direktiva o odgovornosti za proizvode</dc:subject><dc:description>Magistrska naloga obravnava pravne izzive, ki jih prinaša uporaba umetne inteligence v postopkih (samo)triaže v medicini. Tehnološki napredek odpira možnosti za razbremenitev zdravstvenega sistema, hkrati pa izpostavlja nevarnosti, povezane z nezanesljivostjo, nerazložljivostjo odločitev in pristranskostjo sistemov. Pravna znanost se pri tem sooča z vprašanjem, kako obstoječi odškodninski režimi naslavljajo tveganja, ki jih ustvarja takšna tehnologija.
V raziskavi je analiziran evropski regulativni okvir, zlasti Akt o umetni inteligenci in prenovljena Direktiva o odgovornosti za proizvode, ter slovenska ureditev medicinske odgovornosti. Ugotovljeno je, da evropski pristop poudarja predvsem obvladovanje tveganj in določitev minimalnih standardov varnosti, ne pa harmonizacije materialnih pravil civilnega prava. To pomeni, da se odgovornost za napake sistemov umetne inteligence v medicini še naprej presoja predvsem po pravilih krivdne odgovornosti, ki pa v praksi pogosto otežujejo dokazovanje. Možnosti objektivne odgovornosti ostajajo omejene in niso prilagojene posebnostim samoučečih se sistemov.</dc:description><dc:publisher>D. Ljube</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-10-02 09:00:07</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174431</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 347:004</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 131437</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 257914115</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
