<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Pedagoško gledališče kot samostojni predmet in predlog implementacije pri pouku slovenščine</dc:title><dc:creator>Oven,	Flores	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Milohnić,	Aldo	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lukan,	Blaž	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Ključne besede: gledališka pedagogika</dc:subject><dc:subject>Draga Ahačič</dc:subject><dc:subject>kurikulum</dc:subject><dc:subject>Molière</dc:subject><dc:subject>Tartuffe</dc:subject><dc:description>Gledališka umetnost je ena tistih umetnosti oziroma področij, ki se lahko uporablja za kroskulikularno povezovanje skoraj vseh predmetov v šolskem programu, saj sama igra predstavlja temelj učenja in s tem otrokom omogoča celostno, življenjsko in prijaznejše, predvsem pa učinkovitejše učenje. Pri učenju skozi gledališče se lahko poslužujemo klasičnega gledališča z igralci ali lutkami, pri čemer like in predmete oživimo in jim pripišemo osebnosti. Gledališke metode tako olajšajo pomnjenje, spodbujajo samostojno mišljenje in analitične sposobnosti učencev. Pri tem je pomembna vloga pedagoga, ki s svojim usmerjanjem bistveno prispeva k pomenu in razumevanju učne snovi. 

Drama kot učni pripomoček ne obravnava le drame kot zgolj gledališke zvrsti ali literarnega besedila, pač pa predvsem govori o dramski sposobnosti kot antropološki lastnosti vsakega človeka. Posebnost kreativne drame je tako v uporabi dramskih tehnik, natančneje v uporabi načinov izražanja, pri katerih so resnični ali izmišljeni dogodki, bitja, predmeti, pojavi in odnosi predstavljeni skozi odigrane vloge in situacije. Končni cilj kreativne drame je nadomestiti pasivno učenje z izkustvenim. 

Številni razvojni psihologi zagovarjajo stališče, da je igra osrednja dejavnost za zdrav razvoj otroka. Švicarski psiholog Jean Piaget, znan predvsem po svoji teoriji kognitivnega razvoja otrok, razlikuje tri temeljne oblike: igra oziroma vaja, simbolna igra in igra s pravili. Simbolna igra se najbolj približa gledališkemu svetu, saj deluje na tako podzavestni in zavestni ravni kot tudi na simbolni, kar je značilno za gledališki mehanizem. Simbolna igra tako predstavlja prvo abstraktno dejavnost v posameznikovem razvoju. 

Med igro otrok ustvarja simbolne socialne situacije, s tem pa ti po lastnih pravilih predelajo dogodke iz svojih življenj, da bi bolje razumeli svoje okolje in svojo vlogo v njem.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-29 09:00:07</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174164</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 12608</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 250988547</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
