Vrednotenje učinka supernatantov človeških mezenhimskih matičnih/stromalnih celic na razmnoževanje SARS-CoV-2 v pogojih in vitroHrovat, Lučka (Avtor) Zupan, Janja (Mentor) Resman Rus, Katarina (Komentor) mezenhimske matične/stromalne celicecitokinitkivni virsekretomprotivirusna učinkovitostMezenhimske matične/stromalne celice (MSC) so multipotentne celice, ki so sposobne vplivati na regeneracijo tkiv, imunomodulacijo ter protivirusne odzive. Pri okužbi z virusom lahko s parakrino signalizacijo in izločanjem bioaktivnih dejavnikov zmanjšujejo vnetje, spodbujajo regeneracijo tkiva in pozitivno vplivajo na potek bolezni. Kondicioniranje MSC s citokini posnema njihovo naravno mikrookolje in lahko poveča njihovo terapevtsko učinkovitost. V magistrski nalogi smo preučevali, ali supernatanti MSC vplivajo na razmnoževanje SARS-CoV-2, ter ocenili morebitno toksičnost teh supernatantov za celično linijo VERO E6. Namen naloge je bil ovrednotiti protivirusno učinkovitost supernatantov in primerjati učinek glede na način stimulacije celic ter glede na njihov tkivni izvor in darovalca. Primarne celice MSC iz različnih tkiv in od različnih darovalcev smo 48 ur inkubirali z interferonom γ (IFN-γ) ali s kombinacijo IFN-γ in dejavnika tumorske nekroze α (TNF-α). Po tretiranju smo zbrali supernatante, jih serijsko redčili in najprej ovrednotili njihovo toksičnost za celice VERO E6 s kolorimetričnim testom presnovne aktivnosti. Nato smo supernatante zmešali z virusom in jih dodali celicam ter opazovali, ali supernatanti zavrejo razmnoževanje virusa. Rezultati kažejo, da imajo supernatanti spodbujenih MSC minimalen citotoksičen učinek na VERO E6, vendar pri nobenem testiranem supernatantu niso povzročili 50% padca viabilnosti. Citotoksičnost je bila opazna zlasti pri najmanj redčenih vzorcih in se je z nižanjem koncentracije zmanjševala, pri najvišjih redčitvah pa smo opazili celo nekoliko večjo viabilnost celic v primerjavi s kontrolo. Statistična analiza je pokazala, da se citotoksičnost med različnimi načini stimulacije in tkivnim izvorom/darovalci razlikuje, pri čemer je bila v povprečju najvišja po spodbujanju s kombinacijo IFN-γ in TNF-α. Razlike so bile izrazitejše, ko smo v analizi upoštevali učinek darovalca oziroma tkivnega izvora. Z uporabo izbranega testa nismo zaznali zaviranja citopatogenega učinka virusa pri nobeni redčitvi supernatantov in pri nobenem vzorcu. Pokazali pa smo, da MSC različnih tkivnih virov in darovalcev po stimulaciji s citokini proizvedejo različne sekretome. Uporabljena kvalitativna metoda je nizko občutljiva. V prihodnje za zaznavanje tudi šibkejših protivirusnih učinkov predlagamo kvantitativni dokaz prisotnosti virusa v celicah z monoklonskimi protitelesi, krajši inkubacijski čas virusa, koncentriranje supernatantov, sočasno testiranje več genetskih različic SARS-CoV-2, poskus s ko-kulturami MSC in imunskih celic z okuženimi celicami in analizo sestavin sekretomov.20252025-09-27 08:45:15Magistrsko delo/naloga174122VisID: 119376sl