<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Konec sistema tria nomina na jugovzhodnem alpskem prostoru</dc:title><dc:creator>Kristan,	Matic	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kavčič,	Jerneja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>tri imena</dc:subject><dc:subject>predimek</dc:subject><dc:subject>gentilicij</dc:subject><dc:subject>priimek</dc:subject><dc:subject>rimska onomastika</dc:subject><dc:description>Rimski predimki na področju jugovzhodnih Alp nikdar niso imeli identifikacijske vloge, saj so bili dedni. Na predmetih za vsakdanjo uporabo, ki so manj formalne narave, so se predimki opuščali že vse od začetka rimske dobe. Nekateri skupinski votivni napisi in tabella defixionum iz Emone, na katerih se predimek pojavlja zgolj sporadično, bi lahko nakazovali, da posamezniki večinoma sploh niso poznali predimkov ljudi, s katerimi niso bili tesno povezani. Do največjega upada v rabi predimkov je prišlo v 2. stoletju, zlasti v njegovi drugi polovici, vendar so tudi še v 3. stoletju ostali v rabi. Očitno so predimki izginili tekom 4. stoletja. Gentilicije naj bi s splošno podelitvijo državljanstva leta 212 nosili vsi moški prebivalci, vendar tudi kasneje najdemo primere moških brez gentilicija. Tudi gentiliciji so v 4. stoletju prišli iz rabe, kot kažejo tudi imena oseb, ki se od tega časa začnejo pojavljati v zgodovinskih virih. Vsekakor je bila na začetku 5. stoletja že uveljavljena mononimija. Konec sistema treh imen v jugovzhodnih Alpah je torej potekal podobno kot drugod po latinskem Zahodu.</dc:description><dc:publisher>M. Kristan</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-27 07:17:49</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174090</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 314(497.4Vrhnika)"1870/2021"</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 595253</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 251591171</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
