<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Topografija sramu: o afektivnem in diskurzivnem tkanju družbene neenakosti</dc:title><dc:creator>Pustinek Miočić,	Lara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Širca,	Alen Albin	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Dolar Bahovec,	Eva	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>filozofija in literatura</dc:subject><dc:subject>marginalizirane skupine</dc:subject><dc:subject>Kraj</dc:subject><dc:subject>sram</dc:subject><dc:subject>abjekt</dc:subject><dc:subject>žalovanje</dc:subject><dc:subject>pripoznanje</dc:subject><dc:subject>prispevek</dc:subject><dc:subject>kanon</dc:subject><dc:subject>Pierre Bourdieu</dc:subject><dc:subject>Didier Eribon</dc:subject><dc:subject>Lana Bastašić</dc:subject><dc:subject>Julia Kristeva</dc:subject><dc:subject>Dino Pešut</dc:subject><dc:subject>Édouard Louis</dc:subject><dc:description>Delo teoretizira Kraj kot afektivno infrastrukturo stičišča posttravmatskega in zaščitnega sramu. Kraj ni toponim, je analitično pojmovanje afektivne infrastrukture vpisovanja – topologije razmerij med telesi, jezikom, pogledi, normami in institucijami, ki določajo mejo izrekljivosti in vidnosti (psihoanalitična delitev na čisto/nečisto, javno/zasebno). Kraj se izraža v mikropraksah in retoriki (odlog, hermetičnost, samocenzura), v prostorskih rutinah in poljskih pravilih. V diplomski nalogi deluje hkrati kot metoda branja (zemljevid sramu) in kot predmet analize – opisuje, kako sram distribuira dostop do pripoznanja. Uvajam pojem abjektivne ekonomije, ki opisuje hierarhično drsenje abjekta po družbenem telesu – od centrov simbolne moči proti obrobju -, ki se sproti prevaja v stigmo, nadzor meja in v prakse izključevanja. Kritiziram poljski mit »prispevka«: novost ni lastnost besedila, v prvi vrsti je učinek pozicioniranja in kapitala (v sociološkem smislu). Vpeljem dve tezi: (1) sram je odziv na kratek stik poskusa pripoznanja (nagovor, izpoved) – gesta se vrne kot nerazumevanje ali zasmehovanje; (2) sram je učinek žalovanja v suspenzu – ko skupnostni rituali pripoznanja izostanejo, se izguba ne more družbeno prevesti v pomen – na tem mestu je ključno žalovanje izgube družbeno nezaželenega odnosa. Metodološko izvajam performativno avto-teorijo: dnevniški fragment kot »bralni laboratorij« in prenos protokola na tri študije. Pri Bastašić mislim sram kot tesnilo nepriznane izgube; pri Pešutu poljsko selekcijo in mit prispevka kot ključna generatorja kratkih stikov; pri Édouardu Louisu razredni abjekt telesa kot niz prelomov pripoznanja. Sklepno zagovarjam defetišizacijo afekta skozi skupnostne prakse pripoznanja in prepis zemljevida Kraja: odpor nastaja tam, kjer se kratki stiki prevedejo v pripoved, organizacijo in solidarnost.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-27 07:16:42</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174081</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 595244</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 254416643</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
