<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Tesnoba časa</dc:title><dc:creator>Lavrenčič,	Larisa	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Komel,	Mirt	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>tesnoba</dc:subject><dc:subject>čas</dc:subject><dc:subject>psihoanaliza</dc:subject><dc:subject>postmoderna</dc:subject><dc:subject>objekt</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu raziskujemo razmerje med tesnobo in časom. Poskušamo razumeti njuno delikatno, na prvi pogled morda komaj zaznavno, a hkrati zelo tesno povezavo, kot jo beležijo tudi nekateri filozofski in teoretsko-psihoanalitični teksti. Ukvarjamo se s povezavo med tema eluzivnima pojmoma, ki pogosto zatikata govor, pri čemer se osredotočamo na čas kot možni objekt tesnobe – čeprav ta praviloma nima (klasičnega) objekta. V tesnobi namreč ne vemo, kaj nas utesnjuje in spravlja v nemir; prav ta neujemljivost jo vzpostavlja kot unheimliche občutje. A kot pravi Lacan, je tesnoba edini »afekt, ki ne vara« – in kot tak sporoča, da je v bivanju nekaj temeljno narobe, tudi v razmerju do časa. Raziskujemo, ali je tesnoba povezana z dojemanjem časa – z nezmožnostjo subjekta, da bi bil in se vzpostavil v svojem času, ki pa ne le mineva, temveč danes celo preganja. Subjektova naloga je, da se uresniči v danem času čeravno ima težavo že z umestitvijo v svoj čas – tudi v okviru t. i. »časa konca«, ki onemogoča zamišljanje prihodnosti, a od nas kljub temu zahteva etično bivanje (z mislijo na jutri), hkrati pa zapoveduje, da moramo uži(va)ti dan.</dc:description><dc:publisher>L. Lavrenčič</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-26 14:02:10</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174061</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616.89-008.441:115(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 181158</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 257299971</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
