<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Določanje distribucijskega koeficienta in celične permeabilnosti protirakavih učinkovin s tekočinsko kromatografijo, sklopljeno s tandemsko masno spektrometrijo</dc:title><dc:creator>Saksida,	Teja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Ilaš,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>distribucijski koeficient</dc:subject><dc:subject>permeabilnost</dc:subject><dc:subject>tandemska masna spektrometrija</dc:subject><dc:subject>tekočinska kromatografija zelo visoke ločljivosti</dc:subject><dc:subject>zaviralci topoizomeraze IIα</dc:subject><dc:description>Topoizomeraza IIα je encim, ki katalizira geometrijske spremembe v molekuli DNA in ima vlogo pri delitvi celic ter razvoju rakavih obolenj. Njeni zaviralci preprečujejo celično delitev, zato se danes uporabljajo kot protirakave učinkovine. Na njihovo farmakološko delovanje vpliva sposobnost prehajanja celične membrane, ki je tesno povezana z lipofilnostjo spojine.
V magistrski nalogi smo preučevali povezavo med kemijsko strukturo zaviralcev topoizomeraze IIα, njihovo lipofilnostjo in prehajanjem celične membrane. Za analizo vzorcev smo razvili metodo tekočinske kromatografije zelo visoke ločljivosti, sklopljeno s tandemsko masno spektrometrijo. Uporabili smo trojni kvadrupol in ionizacijo z elektrorazprševanjem za določitev koncentracij analitov v vzorcih. Koncentracije spojin v vzorcu smo določili na osnovi umeritvene krivulje, pripravljene volumetrično v območju od 0,5 do 2000 nmol/L. Linearnost smo preverjali s koeficientom določitve oz. determinacije, katerega ciljana vrednost je bila vsaj 0,999. O lipofilnosti zaviralcev smo sklepali na osnovi določenih vrednosti distribucijskega koeficienta osmih spojin. Slednjega smo določili z miniaturno metodo stresanja pri dveh različnih volumskih razmerjih vodne in organske faze. Izkazalo se je, da je metoda primerna za analizo aminov, ne pa karboksilnih kislin. Dobljene vrednosti distribucijskega koeficienta so bile med 1 in 3,5, kar teoretično pomeni ustrezno lipofilnost in vodotopnost za prehajanje celičnih membran. 
S šestimi spojinami smo izvedli testiranje permeabilnosti na celični liniji MCF‑7 z zbiranjem vzorcev supernatanta in celičnega lizata. Eksperimentalni rezultati na celičnih vzorcih so potrdili prehajanje membran za eno izmed testiranih spojin z distribucijskim koeficientom 3,5. Rezultati so potrdili, da je distribucijski koeficient koristen parameter za napovedovanje osnovnih porazdelitvenih lastnosti spojin, vendar moramo za boljše razumevanje celične permeabilnosti upoštevati tudi druge lastnosti spojine. V nadaljevanju bi bilo smiselno še dodatno optimizirati analitsko metodo, predvsem za določitev najnižjih koncentracij, razširiti nabor spojin in izvesti dodatne meritve na celicah v daljših časovnih presledkih za boljši vpogled v prehajanje celičnih membran.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-20 08:45:20</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>173718</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 118650</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
