<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Politična korektnost v stand-up komediji</dc:title><dc:creator>Poredoš,	Aljaž	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Krašovec,	Primož	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>politična korektnost</dc:subject><dc:subject>stand-up komedija</dc:subject><dc:subject>humor</dc:subject><dc:subject>avtocenzura</dc:subject><dc:subject>kultura črtanja</dc:subject><dc:description>Naloga je zasnovana tako, da obravnava razmerje med politično korektnostjo in stand up komedijo. 
Naloga izhaja iz teze, da koncept politične korektnosti ni opredeljen zgolj kot omejitev svobode 
govora, ampak je tudi dinamični okvir, ki spodbuja refleksijo ne le družbenih norm, ampak tudi 
razmerij moči in kulturnih občutljivosti. Naloga se v metodološkem delu oz. metodološki raziskavi 
opira na kvalitativno vsebinsko analizo sekundarnih tako znanstvenih kot tudi teoretskih virov, ki 
pa so dopoljneni s tremi primeri, in sicer s primerom britanskega komika Jimmy Carra, ameriškega 
komika Davea Chappella, hkrati pa tudi s primerom iz našega lokalnega področja, ki pa ga 
reprezentira Karmen Spacapan v svoji kolumni, kjer govori o lastni neprijetni izkušnji obiska 
dogodka odprtega mikrofona. Teoretsko področje se oblikuje predvsem na podlagi Morrisovega 
modela reputacijskih skrbi, ki pojasnjuje koncept avtocenzure, nato z Mollerjevo dilemo politične 
korektnosti kot mehanizma, ki pa je moralno motiviran, nato so predstavljene teorije humorja (od 
Hobbesove in Kantove do Freudove) ter še kultura črtanja. Končna analiza v nalogi nam pokaže, 
da politična korektnost deluje dvojno oz. ambivalentno. To pa zato, ker je ravno politična 
korektnost tista, ki na eni strani omejuje komike ter jih s tem izpostavlja tveganju družbenih sankcij, 
spet po drugi strani pa je ravno politična korektnost tista, ki spodbuja in razvija niz subtilnejših, 
kompleksnejših in še bolj inovativnih strategij ustvarjanja humornega materiala, kar pa seveda 
omogoča še bolj poglobljeno družbeno kritiko. Primeri v nalogi nam namreč izrazito razkrivajo, da 
je ravno občinstvo tisto, ki nastopa kot ključni regulator nekega komičnega diskurza, in sicer zaradi 
tega, ker občinstvo s svojimi odzivi določa navidezno in tanko mejo sprejemljivega. Sklep naloge 
je, da politična korektnost v kontekstu stand-up komedije ne prinaša le cenzure, ampak predstavlja 
nek odprt prostor konstantnih pogajanj. Ravno v tem prostoru nastajajo nove oblike družbene 
refleksije in hkrati tudi nove oblike umetniške ustvarjalnosti.</dc:description><dc:publisher>[A. Poredoš]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-18 11:49:58</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>173565</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 316.7</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 592373</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 264167939</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
