<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vloga telesnega giba pri predmetu Nauk o glasbi - primeri iz prakse</dc:title><dc:creator>Sekej,	Monika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zadnik,	Katarina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Pucihar,	Ilonka	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>nauk o glasbi</dc:subject><dc:subject>veččutno učenje</dc:subject><dc:subject>utelešena glasbena kognicija</dc:subject><dc:subject>telesno-gibalne dejavnosti</dc:subject><dc:subject>glasbena pedagogika</dc:subject><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:subject>magistrske naloge</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo raziskuje pomen telesnega gibanja kot integralnega dela glasbenega pouka. Izvira iz spoznanja, da glasbeno učenje ne poteka le na kognitivni ravni, temveč vključuje zaznavne, čustvene in telesne razsežnosti, ki skupaj tvorijo celostno glasbeno izkušnjo. V ospredje je postavljena teza, da gibanje ni zgolj spremljevalna aktivnost ali sredstvo za motivacijo, temveč temeljni način doživljanja, razumevanja in izražanja glasbenih elementov. V preteklosti je bila povezava med telesnim gibanjem in glasbo samoumevna – v starodavnih kulturah so bile glasbene dejavnosti tesno prepletene z gibalnimi rituali, skupinskimi plesi in telesnim izražanjem, ki so bili bistveni za razumevanje in doživljanje ritma, melodije ter duhovnega pomena. Z vzpostavitvijo formalnih oblik izobraževanja v 18. in 19. stoletju, predvsem z razvojem konservatorijev, pa se je začela ločevati intelektualna obravnava glasbe od telesne izkušnje. Pedagoški poudarek se je pomaknil k abstraktni glasbeni teoriji in notaciji, medtem ko je gibanje postalo postranski ali celo odsoten del učnega procesa (Findlay, 1971; Mead, 1996). V teoretičnem delu naloga najprej povzame sodobna spoznanja s področja utelešene kognicije, ki potrjujejo, da so telesni mehanizmi neločljivo povezani z zaznavanjem in procesiranjem glasbenih informacij. Sledi pregled ključnih glasbenopedagoških metod – evritmije É. Jaques-Dalcrozea, pristopa Carla Orffa, Kodályjeve metode in Willems pedagogike – ki so na prelomu iz 19. v 20. stoletje razvili konkretne didaktične pristope za vključevanje gibanja v glasbeno izobraževanje. Analiza učnih načrtov za predmet nauk o glasbi je pokazala, da številni operativni cilji v prvih treh razredih vsebujejo vsebine, ki jih je mogoče smiselno uresničevati tudi z vključevanjem telesno-gibalnih dejavnosti. Kljub temu pa učni načrt telesnega gibanja ne navaja kot eksplicitnega didaktičnega pristopa oziroma gibanje ni sistematično umeščeno kot del načrtovanja. Pričujoče magistrsko delo v praktičnem delu tako nudi nabor avtorsko oblikovanih gibalnih vajah v povezavi z učnimi cilji dejavnosti solfeggio, izvajanje in interpretacija primerov iz glasbene literature, ustvarjanje, poslušanje in glasbenoteoretična in oblikovna znanja, razvitih posebej za prve tri razrede nauka o glasbi v glasbeni šoli. Magistrska naloga naj bi prispevala k nadgradnji obstoječih učnih praks v slovenskem izobraževalnem sistemu, s čimer se spodbuja vključevanje gibalno obogatenih metod, ki krepijo občutenje in doživljanje temeljnih glasbenih prvin skozi utelešeni gib.</dc:description><dc:publisher>M. Sekej</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-17 10:08:22</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>173451</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 78:37</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 246301699</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
