<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Izkušnje ljudi s pridobljenim hendikepom</dc:title><dc:creator>Trdin,	Vesna Nika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zorn,	Jelka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Sobočan,	Ana Marija	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>pridobljen hendikep</dc:subject><dc:subject>odnos do hendikepa</dc:subject><dc:subject>podpora in pomoč</dc:subject><dc:subject>prilagajanje na hendikep</dc:subject><dc:subject>soočanje s hendikepom</dc:subject><dc:subject>diskriminacija oseb s hendikepom</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu sem se osredotočila na doživljanje pridobljenega hendikepa skozi perspektivo posameznikov, ki so se z njim soočili na različnih življenjskih točkah. Pridobljeni hendikep, kot posledica bolezni, nesreče ali drugih okoliščin, je lahko za posameznika veliko breme in zahteva postopno prilagajanje na več ravneh. Soočanje s hendikepom lahko prinese velike spremembe v življenju posameznika. V diplomskem delu me je zanimalo, kakšno je njihovo doživljanje hendikepa, proces sprejemanja ter vpliv, ki ga ima hendikep na njihovo identiteto. Raziskovala sem kakšne spremembe prinese pridobljen hendikep, kako posamezniki te spremembe doživljajo in kako se z njimi soočajo. Osredotočila sem se tudi na to kako hendikep vpliva na odnose z družino, prijatelji, partnerji in širšo okolico, velik del pa sem posvetila tudi procesu soočanja s hendikepom. Poseben poudarek sem namenila tudi prilagajanju – tako na hendikep kot na okolico. Raziskovala sem tudi odnos posameznikov do njihovega hendikepa – kako ga dojemajo danes, kako so hendikep dojemali pred boleznijo ali nesrečo in ali se je njihov pogled na hendikep skozi čas spremenil. 
Raziskava, ki sem jo izvedla, je bila kvalitativna in empirična. Neslučajnostni priročni vzorec zajema šest oseb, ki so v svojem življenju pridobili hendikep, bodisi postopno, bodisi nenadno, in ki za bolezen vedo že vsaj eno leto, oziroma je od nesreče, s katero so pridobili hendikep, minilo že vsaj eno leto. Za pridobivanje podatkov sem uporabila merski instrument smernice za intervju, s pomočjo katerih sem izvedla šest individualnih intervjujev. Podatke sem obdelala kvalitativno.
Rezultati moje raziskave kažejo, da je prvi stik s hendikepom pogosto povezan z intenzivnimi čustvi, a se sčasoma pri večini kasneje razvije pozitiven odnos do hendikepa. Večina udeležencev svoj hendikep sprejema, pri procesu sprejemanja pa so se udeleženci najbolj zanašali najprej na lastno notranjo moč in tudi na podporo družine, prijateljev ter vere. Poudarjeno je bilo tudi, kako pomembna je vloga osebne asistence, rehabilitacije in drugih oblik podpore, ki jih ponuja država. Ugotovljeno je bilo, da ima družba do hendikepa še vedno odklonilen odnos, udeleženci se srečujejo z diskriminacijo na več področjih in opažajo, da je predvsem nevednost tista, ki ohranja distanco, zato močno poudarjajo potrebo po večji družbeni ozaveščenosti in vključevanju vsebin o hendikepu v izobraževalni sistem.</dc:description><dc:publisher>[V. N. Trdin]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-12 09:00:33</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>173032</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 364.62-056.26</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 52520</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 268711939</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
