<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv plektina na mobilnost avtofagosomov in avtolizosomov ter določanje deleža laktilacije citoskeletnih proteinov v mišjih astrocitih</dc:title><dc:creator>Vogrič,	Vanja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jorgačevski,	Jernej	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Tavčar Verdev,	Petra	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>astrociti</dc:subject><dc:subject>avtofagni predelek</dc:subject><dc:subject>plektin</dc:subject><dc:subject>GPR27</dc:subject><dc:subject>laktilacija</dc:subject><dc:description>Astrociti so najštevilčnejše celice glije v možganih. Nemoten potek avtofagije v astrocitih 
je ključnega pomena za razgrajevanje okvarjenih organelov in preprečuje nabiranje 
proteinskih agregatov. Pri uspešnem poteku avtofagne poti ima pomembno vlogo 
citoskelet, ki omogoča učinkovito potovanje avtofagnih predelkov in zorenje 
avtofagosomov v avtolizosome.  
V diplomskem delu smo raziskovali vpliv, ki ga ima plektin, pomemben povezovalec 
proteinov citoskeleta, na mobilnost avtofagosomov in avtolizosomov v mišjih astrocitih. 
Analizo smo izvedli s programom ImageJ, kjer smo z vtičnikom TrackMate analizirali 
premikanje avtofagnih predelkov na fluorescenčnih mikrografijah mišjih astrocitov 
divjega tipa in astrocitov, ki plektina niso izražali. V realnem času smo spremljali 
premikanje avtofagosomov in avtolizosomov, ki so bili fluorescenčno označeni s 
proteinom mRFP-EGFP-LC3. Astrocite smo predhodno transficirali z vektorjem ptfLC3. 
Pokazali smo, da so v mišjih astrocitih, ki niso izražali plektina, avtofagni predelki 
potovali hitreje in bolj usmerjeno v primerjavi z astrociti, ki so izražali plektin.  
V drugem delu diplomske naloge nas je zanimal vpliv, ki ga ima receptor GPR27 na delež 
laktilacije proteinov citoskeleta in plektina. L-laktilacija je posttranslacijska modifikacija, 
ki so jo odkrili leta 2019 in o kateri ostaja še veliko odprtih vprašanj. Gre za vezavo laktil
CoA oz. laktoilglutationa na lizinski aminokislinski ostanek v proteinih in je povezana s 
koncentracijo znotrajceličnega L-laktata. 
GPR27 je GPCR, ki se izraža v možganih. Vloga GPR27 v celici ni točno določena, vemo 
pa, da vpliva na koncentracijo znotrajceličnega L-laktata. V mišjih astrocitih, v katerih 
smo fluorescenčno označili proteine citoskeleta (vimentin, α-tubulin in F-aktin) in 
plektin, smo z drugim fluorescenčnim označevalcem označili tudi L-laktiliran lizin. Pod 
konfokalnim mikroskopom smo opazovali astrocite divjega tipa in astrocite, ki niso 
izražali receptorja GPR27, nakar smo izvedli računalniško analizo s programom ImageJ. 
Izkazalo se je, da so proteini citoskeleta imeli višji delež laktilacije pri astrocitih divjega 
tipa v primerjavi z astrociti, ki receptorja GPR27 niso izražali. Delež laktilacije je naraščal 
z naraščajočim deležem lizina v aminokislinskem zaporedju proteina. Pri plektinu je bil 
pojav ravno obraten, predvidoma zaradi globularne oblike proteina in nizke 
izpostavljenosti aminokislinskih ostankov laktilaciji.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-09 12:05:00</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>172588</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 25723</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 255417091</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
