<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Primerjava enačb za oceno hitrosti glomerulne filtracije: vloga merjenja koncentracije cistatina C pri izboljšanju natančnosti diagnostike kronične ledvične bolezni</dc:title><dc:creator>Klemenčič,	Iza	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Osredkar,	Joško	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Knap,	Bojan	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Cistatin C</dc:subject><dc:subject>CKD-EPI enačbe</dc:subject><dc:subject>Glomerulna filtracija</dc:subject><dc:subject>Kronična ledvična bolezen</dc:subject><dc:subject>Ocena ledvične funkcije</dc:subject><dc:description>Pravilna določitev hitrosti glomerulne filtracije je ključna za odkrivanje, prognozo in zdravljenje kronične ledvične bolezni. S pregledom strokovne literature in retrospektivno analizo 435 pacientov Kliničnega inštituta za klinično kemijo in biokemijo v  Ljubljani smo primerjali rezultate treh uveljavljenih enačb za oceno hitrosti glomerulne filtracije z namenom ugotavljanja, katera podaja najbolj natančne rezultate za pravilno diagnozo kronične ledvične bolezni. Vključili smo enačbo, ki temelji na serumski koncentraciji kreatinina, enačbo na osnovi serumske koncentracije cistatina C ter kombinirano enačbo, ki vključuje serumski koncentraciji obeh označevalcev delovanja ledvic. Ocenili smo razliko v razvrstitvi kategorije hitrosti glomerulne filtracije (G) in posledično razliko v stopnji kronične ledvične bolezni glede na uporabljeno enačbo ter analizirali statistično pomembnost razlik med njimi. Serumske koncentracije označevalcev ledvičnega delovanja smo določali po uveljavljenih protokolih Kliničnega inštituta za klinično kemijo in biokemijo v Ljubljani. Pokazalo se je, da se v približno desetih odstotkih primerov bolniki uvrstijo v različne stopnje bolezni glede na uporabljeno enačbo. Z analizo posameznih primerov smo ugotovili, da kombinirana enačba podaja najprimernejšo oceno in omogoči bolj zanesljivo razvrstitev pacientov v primerjavi z enačbama, ki temeljita le na serumski koncentraciji posameznega označevalca ledvične funkcije. Statistična analiza je pokazala značilno razliko med rezultati enačb na osnovi kreatinina in kombinirano enačbo (p = 0,006), s povprečno razliko –10,75 mL/min/1,73 m2. Velikost učinka (R² = 0,285) je bila srednje velika, povezanost med rezultati enačb pa zmerna (rp = 0,55). Razlika med rezultati kombinirane enačbe in rezultati tiste, ki je temeljila na cistatinu C, ni bila statistično značilna, vendar je bila povezanost zelo visoka (rs = 0,97), kar kaže na dobro ujemanje rezultatov. Z uporabo slednje enačbe zaznamo zgodnejše spremembe v ledvični funkciji, kar je klinično pomembno pri sumu na zgodnje faze ledvične okvare. Z raziskavo smo ugotovili, da je uporaba kombinirane enačbe najbolj primerna za rutinsko klinično uporabo, zlasti pri bolnikih z mejnimi vrednostmi ocenjene hitrosti glomerulne filtracije ali pri tistih, kjer kreatinin ni zanesljiv označevalec delovanja ledvic. Med glavnimi omejitvami raziskave izpostavljamo enocentrični pristop, majhen vzorec za analize podskupin in pomanjkanje podatkov o kliničnih izidih zdravljenja pacientov. Ti dejavniki zmanjšujejo možnost posploševanja ugotovitev na celotno populacijo bolnikov s kronično ledvično boleznijo, zato priporočamo nadaljnje raziskave na večji, raznoliki populaciji bolnikov in z dodatnimi kliničnimi parametri, vključno z izidi bolezni.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-06 08:45:06</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>172153</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 117222</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
