<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vloga vzgojno-izobraževalnega zavoda pri preprečevanju nasilja v družinah</dc:title><dc:creator>Čeperlin,	Ana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kralj,	Ana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nasilje v družini</dc:subject><dc:subject>šola</dc:subject><dc:subject>vrtec</dc:subject><dc:subject>preventivne dejavnosti</dc:subject><dc:subject>svetovalna služba</dc:subject><dc:subject>zaščita otrok</dc:subject><dc:subject>medinstitucionalno sodelovanje</dc:subject><dc:description>V uvodnem delu diplomskega dela predstavim problematiko nasilja v družini in se osredotočim na posledice, ki jih takšno nasilje pušča pri otrocih. Opišem različne oblike nasilja, kot so fizično, psihično, spolno, ekonomsko nasilje in zanemarjanje, ter poudarim, da otrok, ki je priča nasilju, doživlja enako hude posledice kot neposredna žrtev. Predstavim tudi zakonski okvir za preprečevanje in obravnavo nasilja v družini ter ključne dokumente, ki to področje urejajo. V nadaljevanju teoretičnega dela raziskujem vlogo vzgojno-izobraževalnih zavodov pri preprečevanju nasilja v družini. Podrobneje opišem, kako lahko šola in vrtec kot otroku dostopni okolji prepoznata znake nasilja in delujeta kot varovalna dejavnika. Obravnavam vlogo učiteljev, vzgojiteljev in strokovnih delavcev ter njihov pomen pri oblikovanju varnega in spodbudnega okolja za otroke. Posebej se posvetim pomenu sodelovanja med institucijami, kot so centri za socialno delo, policija in šole, ter oviram, s katerimi se zaposleni srečujejo pri zaznavi in prijavi nasilja. Na koncu navedem tudi dostopne programe in izobraževanja na področju preprečevanja nasilja v družini. Empirični del diplomskega dela temelji na kvalitativni raziskavi, v kateri sem preko polstrukturiranih intervjujev z zaposlenimi v osnovnih šolah in vrtcih raziskovala, kako prepoznavajo nasilje v družini, kako ukrepajo ob zaznavi nasilja, kakšno podporo imajo na voljo, kako sodelujejo z drugimi institucijami in kako izvajajo preventivne dejavnosti. Ugotovitve kažejo, da se zaposleni zavedajo svoje vloge in odgovornosti, a se pogosto srečujejo z občutki nemoči, pomanjkanjem znanja in nejasnostmi glede postopkov. Ugotovila sem, da je sodelovanje z drugimi institucijami ključno, a pogosto neučinkovito zaradi pomanjkanja povratnih informacij. Prav tako se kaže potreba po več sistematičnih in rednih izobraževanjih zaposlenih, vključevanju celotnega kolektiva v preventivne dejavnosti ter večji podpori strokovnim delavcem pri spopadanju z zahtevnimi situacijami. V zaključku podam tudi predloge za izboljšave, ki vključujejo večjo podporo zaposlenim, učinkovitejše medinstitucionalno sodelovanje ter širše vključevanje preventivnih programov v šolski in vrtčevski prostor.</dc:description><dc:publisher>[A. Čeperlin]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-08-19 09:00:06</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>171197</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 37.018:364.63</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 51466</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 265791491</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
