Znanost v umetnosti / umetnost v znanostiZaložnik, Mojca (Avtor) Bratuša, Mirko (Mentor) Tomšič Amon, Bea (Komentor) teorija znanostiteorija umetnostiposredna zaznavaumetnostvedetehnologijaoblike posredne zaznave: jezikorodjaslikeGlavni namen diplomske naloge je bil raziskati, na kakšen način se znanost in umetnost prekrivata. Človek lahko s čutili zajame samo majhen del aktivnega okolja. Za preostali del se zanaša na kolektivno reprezentacijo našega sveta, ki se prevaja skozi kodirano znanje – medij. Ker kulturne iznajdbe posredne percepcije (jezik, orodja in slike) uporabljata tako znanost kot umetnost, sem obe disciplini primerjala na tej ravni. Preko tega lahko bolje določimo razlike in probleme, ki se pojavijo, ko se ena disciplina začne povezovati z drugo. Glavna razlika med lepo umetnostjo in teoretsko znanostjo je v tem, kako pristopata k realnosti. Prva skuša podobe resničnosti napraviti kar se da razvidne, zato da bi na njihovi osnovi lahko povedala kaj o resničnosti sami. Umetnost pa vzame za osnovo snovnost, avtonomnost podob in s tem tudi njihovo nezmožnost, da bi lahko ustrezno reproducirale resničnost. Ta nasprotja odsevajo tudi v oblikah posredne percepcije. Jezik znanosti velja za objektivnega, saj naj bi bili kot objekti ločeni od sveta in ga tako tudi opisujemo. Po drugi strani pa se domneva, da tudi jezik znanosti ne odseva naše izkušnje, ampak naj bi jo konstruiral. Če pa gledamo svet objektov in subjektov kot pretočen in odvisen od načina, kako ga opišemo, potem za opis objektov uporabljamo metafore. Meje človeške percepcije nad raven normalne zaznave razširjajo tehnični pripomočki – orodja. Tehnologija (v tem primeru tehnike in tehnologije vizualizacije) vpliva na našo zaznavo: lahko jo objektivizira ali pa jo konstruira. Tako znanost kot umetnost konstruirata dvodimenzionalno površino nečesa, kar vidimo kot tri dimenzije. Prav tako naša pričakovanja vplivajo na to, kako gledamo sliko, kar je povezano tudi s statusom znanstvene slike in vlogo umetnosti pri razumevanju oziroma problematiziranju nastanka dvodimenzionalnih površin tako v okviru znanosti kot v okviru umetnosti. Vse tri oblike percepcije uporabljata tako znanost kot umetnost, kar omogoča možnost dialoga; vendar samo pod pogojem, da druga drugo jemljeta resno na metodološki ravni. Po drugi strani pa lahko tako jezik kot orodja in tudi slike nastopajo kot oblike zavajanja ali pa v funkciji konstrukcije naše zaznave. M. Založnik20072025-08-11 07:15:38Diplomsko delo171144UDK: 7.01(043.2)COBISS_ID: 7215689sl