Ocena poslabšanja telesne drže starejših pacientov med hojo v primerjavi s stojo​Škapin, Armand Dominik (Avtor) Vodičar, Miha (Mentor) Vodičar, Janez (Komentor) Degenerativna bolezen hrbtenicetelesna držasagitalno ravnovesjeradiološke meritveanaliza hojedinamične meritvenapovedni dejavnikiNamen: Telesna drža se s staranjem pogosto slabša zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice, ki lahko vodijo v sagitalno neravnovesje. V trenutni klinični praksi se sagitalno ravnovesje ocenjuje z radiološkimi meritvami v stoječem položaju, ki pa ni vedno skladno s sagitalnim ravnovesjem med gibanjem. Namen te raziskave je bil analizirati dinamiko sagitalnega ravnovesja med hojo pri starejših pacientih z degenerativno boleznijo hrbtenice in sagitalnim neravnovesjem ter rezultate primerjati s kontrolno skupino. Poleg tega smo želeli preučiti tudi skladnost dinamičnih meritev z razlikami radioloških meritev pred in po hoji ter določiti napovedne dejavnike za poslabšanje sagitalnega ravnovesja med hojo. Metode: V prospektivno observacijsko študijo smo vključili 33 pacientov s sagitalnim neravnovesjem in 31 zdravih oseb v kontrolni skupini. Pri vseh sodelujočih smo opravili radiološke meritve pred in po šestminutni hoji. Med hojo smo izvedli dinamične meritve z optoelektričnim sistemom za zajem gibanja in površinsko elektromiografijo (EMG) mišic trupa ter spodnjih okončin. Analizirali smo tudi telesno sestavo, mišično jakost ter subjektivno oceno kliničnega počutja s standardiziranimi vprašalniki (ODI, VAS, EQ-5D-5L). Rezultati: Radiološke meritve po hoji so pri pacientih pokazale statistično značilno poslabšanje vseh parametrov sagitalnega ravnovesja, ledvene lordoze in torakalne kifoze, medtem ko pri kontrolah do teh sprememb ni prišlo. Meritve med hojo so pokazale izrazito poslabšanje sagitalnega ravnovesja pri prehodu iz stoječega položaja v hojo, ki je bilo večje pri pacientih. Med samo hojo do dodatnega poslabšanja v povprečju ni prišlo, večje poslabšanje sagitalnega ravnovesja pa smo opazili le pri treh pacientih. Spremembe parametrov sagitalnega ravnovesja med hojo so dobro korelirale z radiološkimi spremembami po hoji. Kot napovedni dejavniki poslabšanja sagitalnega ravnovesja med hojo so se pokazali višje vrednosti VAS, subjektivni občutek zanašanja naprej med hojo, povečano razmerje zunajcelične in skupne telesne tekočine ter nekateri radiološki parametri (PI, SS, LL, PI–LL, SVA, CAM–HA, OD–HA, GT). Sklepi: Največje spremembe sagitalnega ravnovesja se pri pacientih pojavijo že pri prehodu iz stoječega položaja v hojo, med hojo ostanejo razmeroma stabilne, po zaključku hoje pa se večinoma povrnejo v prvotno stanje. Najpomembnejši dejavnik poslabšanja med hojo je stopnja napredovalosti degenerativnih sprememb hrbtenice, pri čemer do izrazitejšega poslabšanja pride le pri manjšem številu pacientov. Glede na to, da radiološke meritve po hoji dobro ocenijo spremembe sagitalnega ravnovesja med hojo, bi njihova vključitev v standardno diagnostično obravnavo lahko pomembno izboljšala prepoznavanje pacientov s povečanim tveganjem za poslabšanje sagitalnega ravnovesja med gibanjem.20252025-07-03 08:15:49Doktorsko delo/naloga170289VisID: 35124sl