Identifikacija komponent polisorbata 80 občutljivih na zgodnjo oksidacijoGabrovec, Sara (Avtor) Pajk, Stane (Mentor) Lekić, Tinkara (Komentor) polisorbat 80oksidacijamasna spektrometrijatekočinska kromatografijaPolisorbati sodijo med ene najpogosteje uporabljenih površinsko aktivnih snovi v bioloških zdravilih, kjer preprečujejo tvorbo agregatov in denaturacijo proteinov. Najpogosteje uporabljena sta polisorbat 20 in 80. Poleg stabilnosti proteina je pomembna tudi stabilnost polisorbatov, saj lahko njihova razgradnja vodi v izgubo funkcionalnosti in povečano imunogenost. Glavna mehanizma razgradnje polisorbatov sta hidroliza in oksidacija. Namen magistrskega dela je bil identificirati markerje oksidativnega razpada polisorbata 80. Pripravili smo vzorčno raztopino polisorbata 80 in jo izpostavili atmosferi argona, kisika ter zraka, nato pa jo tedensko vzorčili nadaljnjih pet tednov. Z uporabo tekočinske kromatografije, sklopljene z detektorjem CAD, smo ugotovili, da je do največjega upada vsebnosti polisorbata prišlo v atmosferi argona, do najmanjšega pa v atmosferi zraka. Ti rezultati niso bili povsem v skladu s pričakovanji, saj smo predvidevali največji oksidativni razpad pri kisiku in najmanjši pri argonu. Enake trende razpada v posameznih atmosferah smo zaznali tudi v nadaljevanju, kjer smo vzorce preučevali z masno spektrometrijo. Po pregledu kromatograma smo identificirali 34 spojin, pri katerih smo spremljali spremembe relativnih deležev. S širokim naborom spojin smo potrdili heterogenost zmesi polisorbata. Dokazali smo prisotnost mono- in diestrov polioksietilena in polioksietiliranega izosorbida, ter mono-, di-, tri- in tetraestrov polioksietiliranega sorbitana. Zaradi preširokega signala tetraestrov nismo vključili v nadaljnje spremljanje. Omenjene spojine so bile zaestrene z oleinsko, linolno, palmitinsko ali stearinsko kislino, lahko pa so bile prisotne tudi v nezaestreni obliki. Po pričakovanjih se je koncentracija nezaestrenih spojin povečevala, medtem ko se je pri zaestrenih zmanjševala. V atmosferi argona je poleg oksidacije najverjetneje potekala tudi hidroliza, saj je prišlo do popolnega razpada vseh monoestrov. Ugotovili smo, da so estri z linolno kislino razpadali najhitreje in v največjem obsegu, kar pripisujemo prisotnosti dveh nenasičenih vezi. Najmanjši razpad smo zaznali pri monoestrih s stearinsko kislino, medtem ko med oleinsko in palmitinsko kislino ni bilo večjih razlik. Dokazali smo tudi, da so bili monoestri bolj dovzetni za razpad kot di- in triestri, med slednjima pa ni bilo bistvenih razlik. Prav tako nismo zaznali večjih razlik med diestri s posameznimi maščobnimi kislinami, z izjemo diestrov z linolno kislino. Pri inducirani oksidaciji z AAPH nismo dosegli pričakovanega rezultata, saj je bil obseg oksidacije praktično zanemarljiv, kar je najverjetneje posledica prenizke količine dodanega AAPH.20252025-07-02 13:17:04Magistrsko delo/naloga170117VisID: 114963sl