<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Padajoče stopalo kot posledica možganske kapi</dc:title><dc:creator>Rebolj,	Ožbej	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Levec,	Tina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kralj-Iglič,	Veronika	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>ortotika in protetika</dc:subject><dc:subject>možganska kap</dc:subject><dc:subject>padajoče stopalo</dc:subject><dc:subject>ortoza za gleženj in stopalo</dc:subject><dc:subject>rehabilitacija</dc:subject><dc:description>Uvod: Možganska kap je klinično opredeljena kot posledica žilne poškodbe osrednjega živčnega sistema. Povzročijo jo številni bolezenski procesi in dejavniki tveganja, predvsem hipertenzija. Možgansko kap delimo na ishemično in hemoragično. Takojšnja obravnava je ključna za optimalno okrevanje po možganski kapi, zato z rehabilitacijo pričnemo čimprej. Pri osebah z možgansko kapjo se lahko pojavita padec stopala in šibkost dozifleksorjev v paretični spodnji okončini, kar vodi v pogostejše padce, spotikanje in na splošno zmanjšuje sposobnost hoje. Ortoze za gleženj in stopalo so med najbolj pogosto uporabljenimi ortozami. Izboljšajo hitrost hoje, kadenco in dolžino koraka. Namen: Namen diplomskega dela je bila obravnava padajočega stopala kot posledica možganske kapi in predstavitev vrste ortoz za gleženj in stopalo kot pripomoček za uporabo pri padajočem stopalu. Želeli smo tudi predstaviti izkušnjo pacienta po možganski kapi kot študijo primera, s poudarkom na poteku in pacientovem doživljanju bolezni. Metode dela: Opravili smo pregled relevantne strokovne in znanstvene literature s področja obravnave padajočega stopala kot posledice možganske kapi in vrste ortoz za gleženj in stopalo kot pripomoček za uporabo pri padajočem stopalu. Izvedena je bila tudi študija primera pacienta s padajočim stopalom kot posledico možganske kapi. Rezultati: Ortoze za gleženj in stopalo imajo pomembno vlogo pri stabilizaciji gležnja in vzdrževanju ustreznega položaja stopala med hojo. Obravnavani pacient je po možganski kapi pričel z rehabilitacijo z dnevno fizioterapijo, delovno terapijo in logopedskimi vajami. Zaradi posledic kapi je imel padajoče stopalo, kar mu je oteževalo hojo. Po meri izdelana ortoza za gleženj in stopalo je izboljšala njegov vzorec hoje, pozneje jo je zamenjal s serijsko ortozo. Razprava in zaključek: Pacient se je po možganski kapi soočal s številnimi težavami. Ena izmed glavnih je padajoče stopalo, ki je pogosta težava po možganski kapi in ima velik vpliv na mobilnost in kakovost življenja pacienta. Učinkovito obvladovanje padajočega stopala po možganski kapi pogosto zahteva kombinacijo različnih intervencij, pri čemer je uporaba ortoze za gleženj in stopalo ključna. Okrevanje zahteva integrirani pristop, ki vključuje fizično rehabilitacijo, čustveno podporo in kognitivne intervencije za doseganje optimalnih ciljev. Vključenost družine ima pri rehabilitaciji pomembno vlogo. Pacientova motivacija, samopodoba in prisotnost duševne stiske pomembno vplivajo na potek in uspešnost okrevanja.</dc:description><dc:publisher>[O. Rebolj]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-06-05 07:45:34</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>169577</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 617.3</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 146274</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 238358531</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
