<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Soočanje staršev z diagnozo trisomija 21</dc:title><dc:creator>Caserman,	Zala	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žgur,	Erna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Downov sindrom</dc:subject><dc:subject>Starši otrok s posebnimi potrebami</dc:subject><dc:subject>trisomija 21</dc:subject><dc:subject>diagnoza</dc:subject><dc:subject>soočanje staršev</dc:subject><dc:subject>spoprijemanje z diagnozo</dc:subject><dc:description>Trisomija 21, bolje poznana kot Downov sindrom, je najpogostejša kromosomska mutacija z incidenco 1/800 živorojenih otrok. Anomalija na 21 kromosomu pri posameznikih z Downovim sindromom vpliva na upočasnjen duševni in telesni razvoj. Odkrivanje Downovega sindroma je z razvojem na področju presejalnega in diagnostičnega testiranja možno že v prenatalnem obdobju.
Soočanje staršev z diagnozo otroka lahko predstavlja zahtevno življenjsko preizkušnjo. Občutki sreče ob rojstvu otroka se lahko prepletajo z občutki skrbi in negotovosti. Večina staršev ima za svojega otroka visoka pričakovanja; predstavljajo si podobo zdravega otroka z visokimi ambicijami in sanjami, ki pa se z novico o diagnozi v trenutku razblinijo. Starši so po prejetju diagnoze običajno čustveno nestabilni in ranljivi. Pogosto jih spremljajo občutki žalosti in zaskrbljenosti, prepleteni z občutki krivde in sramu. Čustveni odzivi so po prejetju informacije o diagnozi intenzivnejši, a se sčasoma zmanjšujejo. Proces sprejemanja in prilagajanja na otrokovo stanje se med družinami razlikuje in je odvisen od več dejavnikov, kot so osebnost, prejeta podpora, življenjske izkušnje, ter odnos do življenja.
V magistrskem delu smo želeli ugotoviti, kako se starši soočajo z diagnozo trisomija 21. Raziskava je izvedena na podlagi študije primera dveh parov staršev otrok z diagnozo trisomija 21. S starši smo izvedli polstrukturiran intervju. Želeli smo izvedeti, kdaj in na kakšen način so starši prejeli informacijo o diagnozi otroka. Prav tako smo želeli izvedeti, kako so se starši soočali z diagnozo, kako je spoprijemanje z diagnozo vplivalo na partnerski odnos. Zanimala nas je tudi nudena podpora in pomoč ter možnost pogovora s strokovnjaki.
Uporabili smo deskriptivno metodo ter kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja. Ugotovili smo, da so starši v obeh primerih za diagnozo otroka izvedeli v postnatalnem obdobju. Vsi starši so sprva doživeli šok, spremljali so jih tudi občutki strahu, krivde, zanikanja in nevere. Oba para staršev sta poročala o negativnih izkušnjah odnosa zdravnikov. Poročali so o odnosu brez sočutja in empatije, o »smrtno« resni in hladni predaji informacije. Ob prejemu diagnoze noben par staršev ni vedel, kaj diagnoza pomeni zanje in za njihovega otroka. Ugotovili smo, da so starši večinoma samoiniciativno iskali informacije o diagnozi. Izpostavili so velik pomen drugih staršev otrok s trisomijo 21. Oba para staršev sta poudarila medsebojno podporo v procesu prilagajanja na diagnozo ter na novo dinamiko v družini.</dc:description><dc:publisher>Z. Caserman</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-05-24 08:30:05</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>169349</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616.899.6-055.52(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 184665</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 237172227</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
