<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Primerjava vloge vzgojiteljice v montessori in javnem vrtcu</dc:title><dc:creator>Vogrič,	Karin	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Teršek,	Sanja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Metoda montessori</dc:subject><dc:subject>Predšolska vzgoja</dc:subject><dc:subject>pedagogika montessori</dc:subject><dc:subject>Otroški vrtci</dc:subject><dc:subject>javni vrtec</dc:subject><dc:subject>priprava prostora</dc:subject><dc:subject>opazovanje otrok</dc:subject><dc:subject>beleženje opažanj</dc:subject><dc:subject>vloga vzgojiteljice</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo raziskuje vlogo vzgojiteljic pri pripravi prostora, opazovanju otrok ter beleženju in uporabi opažanj v vrtcih montessori in javnih vrtcih. Namen raziskave je ugotoviti razlike in podobnosti v pristopih obeh sistemov ter analizirati, kako ti elementi vplivajo na pedagoški proces in razvoj otrok. Teoretični del naloge opredeljuje pomen priprave prostora v vrtcu, vlogo vzgojiteljice pri opazovanju otrok ter pomen beleženja opažanj za prilagajanje učnega okolja otrokovim potrebam. Javni vrtci spodbujajo socialne interakcije in prilagodljivost prostora, medtem ko pristop montessori temelji na strukturiranem okolju, samostojnem učenju in sistematičnem opazovanju. V javnih vrtcih je poudarek na sodelovanju v skupini, v vrtcih montessori pa na opazovanju in prilagajanju okolja otrokovim potrebam. Teoretične osnove so bile temelj za empirični del, v katerem smo raziskali, kako se ti pristopi udejanjajo v praksi. Empirični del temelji na kvalitativni raziskavi, v kateri je sodelovalo šest vzgojiteljic iz vrtcev montessori in javnih vrtcev. Podatki so bili pridobljeni z intervjuji, pri čemer so vzgojiteljice opisale svoje izkušnje s pripravo prostora, načinom opazovanja otrok in beleženjem opažanj. Rezultati so pokazali, da vzgojiteljice montessori prostor oblikujejo strukturirano in premišljeno, z jasnim poudarkom na samostojnosti otrok, medtem ko je v javnih vrtcih prostor bolj prilagodljiv in se spreminja glede na potrebe skupine in dejavnosti. Prav tako so razlike opazne pri opazovanju otrok in beleženju opažanj – vzgojiteljice montessori opažanja zapisujejo redno in sistematično ter jih uporabljajo za individualizirano prilagajanje učnega okolja, v javnih vrtcih pa beleženje poteka bolj fleksibilno in je usmerjeno na skupinsko dinamiko in otrokovo vključevanje v skupino. Izsledki raziskave potrjujejo, da ima vsak pristop svoje prednosti in izzive. Sistem montessori omogoča bolj poglobljeno individualno spremljanje otroka, a zahteva več časa za beleženje in prilagajanje okolja, medtem ko javni vrtci ponujajo več prilagodljivosti in poudarka na socialni interakciji, vendar pogosto nimajo dovolj časa za individualno spremljanje otrok. Ugotovitve raziskave nakazujejo, da bi lahko kombinacija najboljših praks iz obeh sistemov pripomogla k izboljšanju kakovosti predšolske vzgoje.</dc:description><dc:publisher>K. Vogrič</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-05-22 08:30:07</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>169284</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 373.2(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 184634</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 237122563</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
