Vpliv neposredne izkušnje na odnos in znanje predšolskih otrok do kačePegan, Diana (Avtor) Kos, Marjanca (Mentor) Predšolska vzgojaIzkustveno učenjepredšolski otrocikačenaravoslovjeodnos do živalivivarij.Žive živali otroke močno motivirajo, a se v vrtcu le malokrat načrtno srečajo z njimi. Redko se zgodi, da vzgojitelj pripelje žival v vrtec, kjer jo gojijo nekaj časa. Otroci se najbolje učijo ob neposrednih izkušnjah – ko lahko žival opazujejo, se je dotaknejo ali jo primejo v roke in jo doživijo. Ob opazovanju in skrbi za žival se učijo o njej ter razvijajo spoštljiv odnos do živali. Zaradi tega sem se odločila, da v svojem diplomskem delu pri raziskovanju uporabim živo žival. Izbrala sem kačo, saj velja za manj priljubljeno žival, ki v ljudeh pogosto vzbuja strah ali gnus. Želela sem ugotoviti, kakšno je znanje in odnos 5–6 let starih otrok o kači, ter zasnovati in izvesti dejavnosti, primerne za predšolske otroke, stare od 5–6 let, ob katerih bodo otroci oblikovali pozitiven odnos do kače in pridobivali znanje o kači. Na koncu sem želela ugotoviti, kako je izvedba teh dejavnosti vplivala na odnos 5–6 let starih otrok do kače in na njihovo znanje o kači. V raziskavo je bilo vključenih 21 otrok, starih od 5–6 let. Najprej sem z otroki izvedla pol strukturirane individualne intervjuje. Z njimi sem ob uporabi žive kače (ameriškega goža) ugotavljala tudi vedenjski odziv otrok ob stiku s to živaljo. Tako sem ugotavljala začetno stanje znanja in odnosa do kače. Nato sem izvedla različne dejavnosti, v katerih so otroci aktivno sodelovali in se ob različnih dejavnostih, ki so vključevale stik z živo kačo in gojenje kače v igralnici, učili o njej in razvijali pozitiven odnos do nje. En dan po zaključku vseh izvedenih dejavnosti sem individualne intervjuje (ki so vsebovali isti nabor vprašanj kot začetni) ponovila. Na tak način sem ugotavljala vpliv izvedenih dejavnosti na odnos in znanje otrok o kači. Za ugotavljanje trajnosti znanja in sprememb v odnosu (ki so se zgodile ob izvedenih dejavnostih) sem izvedla še pozne končne intervjuje, ki so potekali štiri tedne po zaključku vseh dejavnosti. Rezultate intervjujev sem analizirala kvantitativno in jih prikazala v obliki tabel in grafov. Rezultati raziskave so pokazali, da so bile na začetku njihove predstave o kači večinoma napačne ali površne. Otroci niso vedeli, kateri deli telesa sestavljajo kačo, s čim se prehranjuje, kako pride do hrane, zakaj uporablja jezik, kako se obnašati ob srečanju z njo in zakaj je kača pomembna za naravni ekosistem. Po izvedenih dejavnostih se je znanje otrok o kači bistveno izboljšalo. Dejavnosti pa so postopoma spremenile tudi njihov odnos do kače. Pri začetnem testiranju so bili otroci zadržani in se kače večinoma niso želeli dotakniti. Pri drugem je velika večina otrok že kazala bolj pozitiven odnos do kače in so jo želeli prijeti, pri tretjem pa je velika večina otrok kačo z veseljem držala v rokah. Raziskava je pokazala, da se otroci lahko zelo veliko naučijo, če jim je tema predstavljena na zanimiv in zabaven način, primeren njihovi razvojni stopnji. Otroci so ob druženju s kačo uživali in pokazali, da jih takšne izkušnje navdušujejo. Menim, da bi morali vzgojitelji žive živali pogosteje vključevati v pedagoško prakso vrtca. Takšen pristop ne pripomore le k boljšemu razumevanju narave, temveč tudi spodbuja razvoj spoštljivega odnosa do živali in spodbuja radovednost otrok.D. Pegan20252025-04-24 08:30:32Diplomsko delo/naloga168769UDK: 373.2(043.2)VisID: 184496COBISS_ID: 234253827sl