<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Opredelitev bioloških označevalcev razvoja in napredovanja nefropatije pri odraslih s Fabryjevo boleznijo</dc:title><dc:creator>Levstek,	Tina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Trebušak Podkrajšek,	Katarina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Fabryjeva bolezen</dc:subject><dc:subject>nefropatija</dc:subject><dc:subject>biološki označevalci</dc:subject><dc:subject>mikro RNA</dc:subject><dc:subject>telomere</dc:subject><dc:subject>oksidativni stres</dc:subject><dc:subject>sekvenciranje celotnega eksoma</dc:subject><dc:description>Ozadje: Fabryjeva bolezen (FB) je na kromosom X vezana bolezen lizosomskega kopičenja, ki jo povzročajo bolezenske spremembe v genu GLA, zaradi katerih pride do zmanjšane aktivnosti encima ?-galaktozidaze A, kopičenja glikosfingolipidov in razvoja klinične slike. Fabryjeva nefropatija je zaplet FB, ki znatno prispeva k obolevnosti in umrljivosti, kljub temu pa patofiziološki procesi Fabryjeve nefropatije še niso povsem razjasnjeni. Zgodnje prepoznavanje Fabryjeve nefropatije je trenutno oteženo, saj so trenutno v klinični praksi na voljo le pozni biološki označevalci nefropatije.
Namen: Identifikacija epigenetskih, genetskih in biokemičnih označevalcev razvoja in napredovanja Fabryjeve nefropatije.
Metode: V raziskavo smo vključili 39 slovenskih bolnikov, ki se vodijo v Centru za diagnostiko in zdravljenje Fabryjeve bolezni v Slovenj Gradcu, in 261 tujih bolnikov. Poleg tega smo vključili tudi 35 po starosti in spolu ujemajočih kontrolnih preiskovancev. Vključili smo tudi longitudinalne vzorce slovenskih in švicarskih bolnikov, ki so bili zbrani na rednih letnih pregledih tekom desetih letih. Urinske zunajcelične vezikle smo izolirali z velikostno izključitveno kromatografijo, iz njih pa smo izolirali RNA. Izražanje mikro RNA (miRNA) smo določali s kvantitativnim PCR. DNA smo izolirali iz polne krvi. Relativno dolžino telomer levkocitov (LTL) smo določili z monokromatskim multipleksnim kvantitativnim PCR-jem. Označevalca oksidativnega stresa smo določili v urinu s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti s tandemsko masno spektrometrijo (UHPLC-MS/MS). Za določanje genetskih sprememb smo uporabili sekvenciranje celotnih eksomov.
Rezultati: Identificirali smo pet miRNA, izoliranih iz urinskih zunajceličnih veziklov, s spremenjenim izražanjem. Izražanje miR-21-5p in miR-222-3p je bilo statistično značilno višje tako pri bolnikih s stabilno ledvično funkcijo kot tudi pri bolnikih z napredujočo nefropatijo v primerjavi s kontrolnimi preiskovanci. Izražanje miR-30a-5p, miR-10b-5p in miR-204-5p je bilo nižje v skupini bolnikov z napredujočo nefropatijo, v longitudinalnih vzorcih pa smo ugotovili statistično značilno znižanje izražanja miR-204-5p. Nekateri od ugotovljenih vozliščnih genov, ki jih uravnavajo deregulirane miRNA, so že bili povezani z okvaro ledvic pri drugih ledvičnih boleznih. Z obogatitveno analizo smo ugotovili, da so bile obogatene številne poti, znano vpletene v patofiziologijo FB. Med bolniki s FB in kontrolnimi preiskovanci nismo ugotovili razlik v LTL. Se je pa statistično značilno razlikovala dolžina LTL med moškimi bolniki in njihovimi kontrolami. Tako v presečni kot tudi longitudinalni raziskavi nismo ugotovili povezav med LTL in napredovalo stopnjo prizadetosti organov in/ali prisotnostjo ter številom poznih zapletov pri bolnikih s FB (med katere so bili upoštevani nefropatija, hipertrofija levega prekata in možganska kap). LTL tudi ni bila povezana s prisotnostjo napredujoče nefropatije. Ravni 8-hidroksi-2'-deoksigvanozina in malondialdehida v urinu nista bili povezani z LTL, prav tako se njihova raven ni razlikovala med bolniki in kontrolnimi preiskovanci oz. med bolniki z različno ledvično funkcijo. Identificirali smo tudi spremembo rs749735949 v kodirajoči regiji gena FAT1, ki je bila povezana z napredujočo nefropatijo. Razmerje obetov je bilo 14,9 (95 % interval zaupanja = 1,8–685,8), kar pomeni, da imajo nosilci te spremembe približno 15-krat večje obete za razvoj napredujoče nefropatije.
Zaključek: Z raziskavo smo identificirali epigenetske in genetske označevalce, povezane z razvojem in napredovanjem Fabryjeve nefropatije. Deregulirane miRNA, kot so miR-21-5p, miR-222-3p, miR-30a-5p, miR-10b-5p in miR-204-5p, ter genetska sprememba rs749735949 v genu FAT1, ki povečuje obete za napredujočo nefropatijo, ponujajo nove vpoglede v patofiziološke mehanizme bolezni. Čeprav rezultati kažejo, da LTL in analizirana označevalca oksidativnega stresa niso povezani z napredovanjem bolezni, vseeno podpirajo nadaljnje raziskave teh označevalcev za izboljšanje zgodnjega prepoznavanja in obravnave Fabryjeve nefropatije.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-04-10 07:15:16</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>168344</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 30552</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
