<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Razvoj trdnih lipidnih nanodelcev za dostavo učinkovine z delovanjem na mitohondrije</dc:title><dc:creator>Čuk,	Zala	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kocbek,	Petra	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Dragar,	Črt	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>mitohondriji</dc:subject><dc:subject>stabilnost</dc:subject><dc:subject>trdni lipidni nanodelci</dc:subject><dc:subject>učinkovitost vgrajevanja</dc:subject><dc:subject>znotrajcelična dostava</dc:subject><dc:description>V zadnjih desetletjih se zaradi neugodnih lastnosti novo odkritih zdravilnih učinkovin vedno bolj uveljavljajo in raziskujejo nanodostavni sistemi, med katere spadajo tudi trdni lipidni nanodelci. Ti izkazujejo številne prednosti, med drugim omogočajo tudi izboljšanje biološke uporabnosti, stabilnosti zdravilnih učinkovin in različne možnosti ciljane dostave zdravilnih učinkovin celo v posamezne znotrajcelične strukture. To je pomembno z vidika izboljšanja terapevtskega učinka mnogih zdravilnih učinkovin, saj lahko tako dosežemo zadrževanje terapevtske količine zdravilne učinkovine na mestu delovanja, posledično pa potrebujemo celokupno manjše odmerke za doseganje terapevtskega učinka in se lahko izognemo morebitnim stranskim učinkom, ki so posledica nespecifičnega porazdeljevanja in delovanja zdravilnih učinkovin. Namen magistrske naloge je bil razviti postopek izdelave trdnih lipidnih nanodelcev na osnovi metode soniciranja in z njim izdelati stabilno disperzijo trdnih lipidnih nanodelcev ter vanje vgraditi modelno zdravilno učinkovino z delovanjem na mitohondrije. Kot osnovni gradnik trdnih lipidnih nanodelcev smo uporabili glicerilbehenat, nanodelce v vodni disperziji pa smo stabilizirali z dodatkom nenabitih ali pozitivno nabitih površinsko aktivnih snovi. Izdelali smo dve različni formulaciji, pri čemer smo za prvo uporabili raztopino dveh stabilizatorjev, poloksamera 188 in polisorbata 80, pri drugi formulaciji pa smo tej raztopini stabilizatorjev dodali še pozitivno nabit N-[1-(2,3-dioleoiloksi)propil)-N,N,N-trimetilamonijev klorid. Povprečna hidrodinamska velikost negativno nabitih nanodelcev (~- 7 mV) je znašala ~190 nm, pozitivno nabiti nanodelci (~+ 25 mV) pa so bili v povprečju manjši (~105 nm). Slednji so se izkazali za stabilnejše, saj so med shranjevanjem pri 4 °C podobno hidrodinamsko velikost brez vizualnih sprememb disperzije ohranili tudi po šestdesetih dneh, medtem ko se je hidrodinamska velikost negativno nabitih nanodelcev povečala že nekje med sedmim in štirinajstim dnevom. Dokazali smo tudi, da na stabilnost izdelanih trdnih lipidnih nanodelcev pomembno vpliva temperatura shranjevanja, in sicer so bili nanodelci v disperzijah stabilnejši pri nižjih temperaturah. V obe formulaciji nanodelcev smo uspešno vgradili modelno zdravilno učinkovino. Vsebnost le-te je v obeh formulacijah nanodelcev znašala ~5 %, učinkovitost vgrajevanja pa je bila v obeh primerih ~40 %. Vgradnja modelne zdravilne učinkovine v trdne lipidne nanodelce je nekoliko zmanjšala njihovo stabilnost med shranjevanjem pri 4 °C. V raziskavi smo uspešno razvili postopek izdelave trdnih lipidnih nanodelcev, ki omogoča vgradnjo modelne zdravilne učinkovine z delovanjem na mitohondrije.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-04-09 08:45:05</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>168312</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 114689</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
