<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Primerjava izvedbe naloge n-nazaj in učinka učenja med posamezniki z depresijo in zdravo kontrolno skupino</dc:title><dc:creator>Džindo,	Ajša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Repovš,	Grega	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Bon,	Jurij	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Depresija</dc:subject><dc:subject>učinek učenja</dc:subject><dc:subject>naloga n-nazaj</dc:subject><dc:subject>delovni spomin</dc:subject><dc:subject>samoocenjevalne lestvice.</dc:subject><dc:description>Namen magistrskega dela je bil preveriti, ali so izboljšani rezultati pri izvajanju naloge n-nazaj in z njimi povezane nevronske spremembe rezultat učenja oziroma izvežbanja pri opravljanju naloge n-nazaj, ali dejanskega vpliva terapevtske intervencije. V ta namen smo primerjali skupino zdravih posameznikov in posameznikov z depresijo, pri čemer smo kombinirali objektivne (naloga n-nazaj) in subjektivne meritve oziroma samoocenjevalne lestvice kliničnih simptomov.
Rezultati raziskave kažejo, da so depresivni posamezniki bolj občutljivi na kognitivno obremenitev, kar nakazuje na oslabljeno sposobnost vzdrževanja in posodabljanja informacij v delovnem spominu. Opaženi primanjkljaji v reakcijskem času in natančnosti podpirajo hipotezo o zmanjšani kognitivni fleksibilnosti ter večji dovzetnosti za motnje v obdelavi informacij. Ti izsledki poudarjajo potrebo po večdimenzionalnih diagnostičnih in terapevtskih pristopih, ki bi zajeli kognitivne motnje kot nepogrešljivo značilnost depresivne motnje.
Ena od osrednjih ugotovitev te raziskave je potrditev učinka učenja, saj sta se v obeh skupinah – tako pri normativnih posameznikih kot pri posameznikih z depresijo – pri drugem merjenju natančnost in reakcijski čas izboljšala. Kljub temu je bilo izboljšanje pri posameznikih z depresijo manj izrazito v primerjavi z normativno skupino, kar lahko kaže na težave pri prilagajanju na ponavljajoče se naloge.
Posamezniki z depresijo imajo lahko zmanjšano sposobnost posodabljanja kognitivnih strategij in prilagajanja novim informacijam, kar lahko vodi v počasnejše učenje ali manjšo učinkovitost pri nalogah, ki zahtevajo kognitivno prilagodljivost. Ti rezultati poudarjajo potrebo po nadaljnjem raziskovanju vpliva depresije na kognitivno fleksibilnost in zmožnost učenja ter proučevanju, kako se ti dejavniki odražajo v vsakdanjem funkcioniranju in kognitivni rehabilitaciji.
Napredek v razumevanju in merenju depresije zahteva združevanje različnih teoretičnih pristopov, uporaba naprednih merilnih orodij ter interdisciplinarno sodelovanje. Teorije, ki depresijo obravnavajo kot kompleksen sistem, in dinamični pristopi k merjenju, ponujajo obetavne poti za poglobljeno razumevanje depresivne motnje.</dc:description><dc:publisher>A. Džindo</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-04-03 07:45:45</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>168215</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 159.955(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 580731</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 234255619</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
