Genetska variabilnost v mehanizmih popravljanja poškodb DNA kot označevalec odgovora na zdravljenje z obsevanjem pri duktalnem karcinomu in situSerianz, Ema (Avtor) Trebušak Podkrajšek, Katarina (Mentor) Goričar, Katja (Komentor) duktalni karcinom in situobsevanjepopravljanje DNApolimorfizemDuktalni karcinom in situ (DCIS) predstavlja neinvazivno obliko raka dojk, pri kateri maligne celice ostajajo znotraj mlečnih vodov in se še niso razširile v okoliško tkivo. Kljub dobri prognozi je DCIS klinično pomemben, saj lahko napreduje v bolj invazivno obliko raka. Zdravljenje običajno vključuje kirurški poseg in obsevanje, ki preprečuje ponovitve bolezni, a lahko povzroči različne neželene učinke. Obsevanje deluje tako, da povzroča poškodbe DNA v rakavih celicah, kar vodi v njihovo smrt. Te poškodbe obsegajo poškodbe baz in prelome verig DNA. Raziskave so pokazale, da genetski dejavniki pomembno vplivajo na to, kako učinkovito celice popravljajo poškodbe DNA, ki jih povzroča obsevanje. Eden od ključnih mehanizmov za popravljanje poškodovanih baz v DNA je pot popravljanja DNA z izrezovanjem baz. V magistrski nalogi smo želeli raziskati, kako genetska variabilnost v poti z izrezovanjem baz vpliva na pojav neželenih učinkov zdravljenja z obsevanjem pri bolnicah z DCIS. Prav tako nas je zanimala povezava med genetskimi dejavniki in stopnjo oksidativne poškodbe DNA, izolirane iz krvi. V longitudinalno raziskavo je bilo vključenih 199 bolnic z DCIS. Genomsko DNA bolnic z DCIS smo izolirali iz vzorcev polne venske krvi. S kompetitivnim alelno specifičnim PCR smo določili prisotnost izbranih polimorfizmov v genih XRCC1 in OGG1, ki nosita zapis za proteina, vključena v popravljanju z izrezovanjem baz. Stopnjo oksidativne poškodbe DNA pred in po obsevanju smo določili s testom ELISA za določanje koncentracije 8-hidroksigvanina v plazmi. Ugotovili smo, da določeni polimorfizmi v genu OGG1 vplivajo na stopnjo oksidativne poškodbe DNA pred in po obsevanju. Prav tako smo zaznali povezavo med nekaterimi polimorfizmi XRCC1 in OGG1 in pojavom neželenih učinkov po obsevanju. Naši rezultati potrjujejo, da genetska variabilnost v mehanizmih popravljanja DNA pomembno vpliva na občutljivost na obsevanje in tveganje za neželene učinke. Ti izsledki poudarjajo pomen individualiziranega pristopa k zdravljenju bolnic z DCIS in odpirajo možnosti za nadaljnje raziskave vpliva genetskih dejavnikov na terapevtski odziv.20252025-03-22 07:45:06Magistrsko delo/naloga167982VisID: 114668sl