<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Zadovoljstvo uporabnikov invalidskega vozička s storitvami javnega prevoza v Sloveniji in na Nizozemskem</dc:title><dc:creator>Šlaus,	Aneja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Plemelj Mohorič,	Alenka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Galof,	Katarina	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>delovna terapija</dc:subject><dc:subject>dostopnost</dc:subject><dc:subject>javni prevoz</dc:subject><dc:subject>gibalna oviranost</dc:subject><dc:subject>mobilnost</dc:subject><dc:description>Uvod: Dostopen prevoz je sestavni del različnih dolžnosti, ki so ključni del vsakdanjega 
življenja. K temu sodijo delo, prosti čas in sodelovanje v družbi. Sodelovanje v vseh 
okupacijah prispeva k občutku osebne vrednosti, prijetnemu počutju in izboljšanju kakovosti 
življenja. Ovire v javnem prevozu pa uporabnikom invalidskih vozičkov pogosto 
onemogočajo sodelovanje v teh okupacijah, kar zmanjšuje njihovo socialno vključenost. 
Kljub velikemu potencialu, da so vključeni v družbo, se osebe na invalidskih vozičkih 
soočajo z omejeno dostopnostjo. Namen: Namen diplomskega dela je bil raziskati trenutno 
stanje in izkušnje uporabnikov invalidskih vozičkov z javnim potniškim prevozom, s 
poudarkom na dostopnosti ter zadovoljstvu uporabnikov v Sloveniji in na Nizozemskem. 
Metode dela: Raziskovalni vzorec sestavlja 130 uporabnikov invalidskih vozičkov, 65 iz 
Slovenije in 65 iz Nizozemske, starih od 18 do 70 let. Uporabljena je bila kvantitativna 
metoda raziskovanja, podatki so bili pridobljeni s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil 
izdelan za namen te raziskave. Vprašalnik je vseboval 27 vprašanj. Za analizo podatkov je 
bila uporabljena deskriptivna statistika. Rezultati: Javni prevoz v Sloveniji uporablja 18 
udeležencev, le osem samostojno, medtem ko na Nizozemskem 20 udeležencev, od tega 15 
samostojno. Razlogi za neuporabo so nedostopnost, neprilagojenost in slabe povezave. 
Najpogosteje udeleženci uporabljajo mestni avtobus, tj. nekajkrat na mesec, kot alternativo 
pa prilagojen osebni avto. Ovire vključujejo fizične in socialne težave ter pomanjkljivo 
informiranost. Slovenski udeleženci so pogosto nezadovoljni in menijo, da prevoz zavira 
njihovo delovanje v vsakodnevnem življenju. Razprava in zaključek: Raziskava nam 
razkriva izrazite razlike v zadovoljstvu z dostopnostjo do javnega prevoza. Slovenski 
udeleženci so nezadovoljni zaradi omejene dostopnosti vozil, pomanjkanja prilagoditev in 
usposobljenega osebja. Nizozemski udeleženci so bolj zadovoljni zaradi dostopne 
infrastrukture in podpore sistema. V Sloveniji se uporabniki invalidskih vozičkov pogosteje 
samostojno prilagajajo uporabi prevoza zaradi pomanjkanja formalnih usposabljanj in 
institucionalne podpore. Na Nizozemskem je vzpostavljena dobra praksa usposabljanja 
uporabe javnega prevoza. Pomanjkljivosti slovenskega sistema vključujejo odsotnost 
varnostnih pasov, neustrezne dvižne ploščadi in omejen dostop do informacij. Delovni 
terapevti lahko prispevajo k izboljšanju dostopnosti z interdisciplinarnim sodelovanjem, 
prilagoditvami infrastrukture in ozaveščanju uporabnikov, uslužbencev ter splošne 
populacije.</dc:description><dc:publisher>[A. Šlaus]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-03-05 07:45:46</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>167640</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.851</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 145932</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 228001027</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
