<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Analiza alternativne poliadenilacije RNA v hipotalamusu pri vitki in debeli selekcionirani mišji liniji</dc:title><dc:creator>Mikec,	Špela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kunej,	Tanja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Horvat,	Simon	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>genetika</dc:subject><dc:subject>transkriptomika</dc:subject><dc:subject>mišji modeli</dc:subject><dc:subject>poliadenilacija</dc:subject><dc:subject>alternativna poliadenilacija</dc:subject><dc:subject>debelost</dc:subject><dc:subject>debela linija</dc:subject><dc:subject>vitka linija</dc:subject><dc:subject>hipotalamus</dc:subject><dc:subject>izooblike</dc:subject><dc:subject>mRNA</dc:subject><dc:subject>molekularni mehanizmi</dc:subject><dc:description>Debelost, ki je posledica kompleksne etiologije zaradi okoljskih in genetskih dejavnikov, predstavlja velik izziv v raziskavah in zdravstvu. Nekateri genetski dejavniki, ki prispevajo k debelosti in še niso bili podrobno raziskani, vključujejo poliadenilacijo mRNA (PA), ključen proces pri zorenju in uravnavanju mRNA. Geni z več mesti PA lahko zaradi alternativne poliadenilacije (APA) izražajo izooblike mRNA istega gena, ki se najpogosteje razlikujejo v dolžini 3' UTR, redkeje pa v kodirajočem zaporedju. Čeprav so spremembe v PA povezane z različnimi boleznimi, njihov prispevek k debelosti še ni dobro raziskan. Z metodo sekvenciranja mest zaključka transkripcije na ravni celotnega transkriptoma (WTTS-seq) smo analizirali APA mRNA v hipotalamusu, glavnem regulatorju energetske homeostaze, pri samcih debele in vitke selekcionirane linije miši, ki služita kot modela za poligeno debelost in vitkost. Geni z diferencialno izraženimi mesti (DE-PA) (n=357, FC ? |1,5|, padj &lt; 0,05) so bili obogateni v bioloških poteh, povezanih z razvojem, uravnavanjem in delovanjem nevronov ter njihovih povezav, kar nakazuje na spremenjeno delovanje hipotalamičnih nevronov pri samcih debele linije v primerjavi z vitko linijo na HFD. Izpostavili smo 13 kandidatnih genov za debelost/adipoznost z dvema ali več mesti DE-PA, podprtimi tudi s podatkovnimi zbirkami, ki vodijo v nastanek diferencialno izraženih mRNA zaradi APA. Od tega je bilo pet genov predhodno povezanih z debelostjo (Pdxdc1, Rpl14, Copg1, Pcna in Stx3), ter osem novih kandidatnih genov (Ccdc25, Gm14403, Hlf, Mrpl3, Pisd-ps3, Sbsn, Slx1b in Spon1). Takšne raziskave molekularnih mehanizmov, ki vplivajo na zamaščenost in debelost, postavljajo temelje za razvoj ciljno usmerjenih in prilagojenih terapevtskih strategij za obvladovanje debelosti. V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno preučiti lokalizacijo in funkcionalnost izooblik mRNA zaradi APA predlaganih kandidatnih genov, s poudarkom na jedrih hipotalamusa, ki so ključna za uravnavanje energetske homeostaze.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-12-17 10:45:34</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>166005</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 30289</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 219463939</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
