Razširjenost pomanjkanja biološko dostopne in proste frakcije 25-hidroksi vitamina D, pri bolnikih z gastroenerološkimi obolenjiKaroglan, Anđela (Avtor) Osredkar, Joško (Mentor) prosti vitamin Dbiološko uporabni vitamin DHCCPDACAPVDBPalbuminGastroenterološki bolniki so, zaradi malabsorpcije, spremenjenih ravni vezavnega proteina vitamina D (VDBP) in albumina ter zmanjšane izpostavljenosti soncu zaradi simptomov bolezni, ranljiva skupina in so še posebej občutljivi na pomanjkanje vitamina D. Ocenjevali smo oskrbljenost z vitaminom D pri bolnikih z akutnim pankreatitisom (AP), hepatocelularnim karcinomom (HCC) in duktalnim adenokarcinomom trebušne slinavke (PDAC) v zimskem in jesenskem obdobju z merjenjem koncentracije skupnega 25-hidroksi vitamina D , kot tudi njegove proste in biološko uporabne frakcije. V zimskem obdobju je imela skupina bolnikov s hepatocelularnim karcinomom najnižje mediane koncentracije skupnega vitamina D, medtem ko je imela skupina bolnikov s pankreatičnim duktalnim adenokarcinomom (PDAC) najvišje mediane. Vse skupine bolnikov so imele spremenjene koncentracije vezavnih proteinov (VDBP in albumina), kar pojasnjuje dejstvo, da vrednosti prostega in biološko uporabnega vitamina D niso povsem sledile trendu skupnega vitamina D. V jesenskem obdobju smo pri zdravih osebah zabeležili največje povečanje skupnega vitamina D v primerjavi z zimo, kar je pričakovano glede na večjo izpostavljenost soncu med poletnimi meseci. Vendar se vrednosti proste in biološko uporabne frakcije vitamina D niso značilno razlikovale v primerjavi s skupinami gastroenteroloških bolnikov, kar kaže na razlike v ravneh vezavnih proteinov vitamina D, ki smo jih v študiji potrdili. Bolniki s PDAC-om so pokazali zanimiv trend, saj se njihove koncentracije skupnega vitamina D niso značilno razlikovale med jesenjo in zimo, kar kaže na kompleksne presnovne prilagoditve, ki zmanjšujejo vpliv sezone. V tej magistrski nalogi smo preučevali vpliv različnih gastroenteroloških bolezni na koncentracijo vitamina D ter razmerje med biološko uporabnim in skupnim 25(OH)D. Glavni zaključek je, da gastroenterološke bolezni spreminjajo to razmerje, kar odpira vprašanje, ali lahko merjenje samo skupnega vitamina D privede do napačnih zaključkov o statusu vitamina D. Natančnejša ocena statusa vitamina D bi se lahko dosegla z merjenjem ne samo skupnega vitamina D, temveč tudi proste in biološko uporabne frakcije. Pomembno je poudariti, da je določanje vitamina D pri gastroenteroloških bolnikih koristno ne samo v zimskem obdobju, temveč tudi po poletju, saj lahko poleg sezonskih sprememb, zmanjšana absorpcija v črevesju, spremenjene koncentracije vezavnih proteinov in drugi dejavniki pri teh bolnikih povzročijo izrazitejša nihanja koncentracij vitamina D.20242024-12-17 08:45:16Magistrsko delo/naloga166000VisID: 114473sl