Vpliv genetskih polimorfizmov rs114611199, rs17839843 in rs2518469 na aktivnost tiopurin S-metiltransferazeKlemen, Jaka (Avtor) Šmid, Alenka (Mentor) Urbančič, Dunja (Komentor) tiopurin S-metiltransferaza (TPMT)6-merkaptopurinpolimorfizmi TPMTaktivnost TPMTTiopurin S-metiltransferaza (TPMT) je danes klinično dobro preiskan encim, saj je v telesu odgovoren za inaktivacijo protitumornih in imunosupresivnih učinkovin, imenovanih tiopurini. Ker za tiopurine velja relativno ozko terapevtsko okno, za TPMT pa precejšnje populacijske razlike v aktivnosti, postaja vse bolj pomembno preučevanje vpliva genetskih polimorfizmov v genu TPMT na encimsko aktivnost. Klinično so dobro raziskani polimorfizmi družine TPMT*3 – TPMT*3C in TPMT*3B. Ker pa ti ne razložijo vseh odstopanj od normalne aktivnosti encima, danes iščejo nove genetske dejavnike, ki bi lahko vplivali na terapijo s tiopurini. V predhodnih študijah so identificirali potencialne genetske polimorfizme, rs114611199, rs17839843 in rs2518469, ki bi lahko povzročili spremenjeno aktivnost TPMT. V sklopu magistrske naloge smo na vzorcih 161 zdravih prostovoljcev slovenske populacije želeli proučiti pogostost prisotnosti posameznih polimorfizmov. Iz vzorcev krvi smo izolirali DNA, jih ustrezno redčili in genotipizirali z uporabo hidrolizirajočih sond. Tako smo pridobili podatke o frekvencah posameznih variantnih alelov in genotipov v slovenski populaciji ter jih primerjali z evropskimi in svetovnimi populacijami ter ugotovili odstopanja pri frekvenci variantnih alelov za rs114611199, rs17839843 in rs2518469. V vzorcih hemolizatov istih preiskovancev smo zatem določili aktivnost encima TPMT preko nastajanja produkta 6-metilmerkaptopurina z metodo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti (HPLC). Ugotovili smo, da je razpon vrednosti aktivnosti TPMT v slovenski populaciji primerljiv z drugimi študijami, porazdelitev aktivnosti TPMT pa je kot pričakovano bimodalna. Preko primerjave aktivnosti TPMT v vzorcih s prisotnimi polimorfizmi TPMT*3 smo potrdili povezavo med genotipom teh najbolj raziskanih polimorfizmov in aktivnostjo encima. Na koncu smo ovrednotili povezavo treh slabše raziskanih polimorfizmov rs114611199, rs17839843 in rs2518469 z encimsko aktivnostjo TPMT, pri čimer smo pokazali, da imajo posamezniki, ki so variantni homozigoti za polimorfizem rs2518469 statistično pomembno znižano aktivnost TPMT. Za preostala dva polimorfizma statistično značilnih povezav z aktivnostjo TPMT nismo uspeli potrditi. Naše ugotovitve odpirajo vrata za nadaljnje raziskave tako iz znanstvenega kot kliničnega vidika.20242024-12-13 07:45:08Magistrsko delo/naloga165905VisID: 114463sl