<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Učinki programa vadbe za nadzor trupa na statično in dinamično ravnotežje pri mladih rokometašicah</dc:title><dc:creator>Brcar,	Ana Marija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Tomc Žargi,	Tina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kacin,	Alan	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>statično ravnotežje</dc:subject><dc:subject>dinamično ravnotežje</dc:subject><dc:subject>rokometašice</dc:subject><dc:subject>testiranje ravnotežja</dc:subject><dc:description>Uvod: Dobro statično in dinamično ravnotežje pri športnikih prinaša številne pozitivne učinke, med katerimi so izboljšana splošna zmogljivost, zmanjšano tveganje za poškodbe ter hitrejša rehabilitacija po poškodbah. Zaradi teh koristi je vadba ravnotežja ključnega pomena za vsak športni režim. Namen: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti vpliv usmerjenega programa vadbe na statično in dinamično ravnotežje pri mladih rokometašicah. Metode dela: Pri 10 rokometašicah je bilo opravljeno trikratno testiranje, in sicer pred vadbo, po vadbi in štiri mesece po zaključku vadbenega programa. Testiranje smo izvedli s pomočjo treh testov: Y-test ravnotežja, test funkcijskega dosega in test stoje na eni nogi. Pri vseh testih se je meril doseg v centimetrih, razen pri testu stoje na eni nogi, kjer se je meril čas vztrajanja telesa v določenem položaju. Med prvim in drugim testiranjem so preiskovanke izvajale pettedenski program vadbe za izboljšanje ravnotežja. Vadba je potekala trikrat na teden po približno 15 minut. Rezultati: Pri Y-testu so se rezultati v vseh dosegih pri PO 1 testiranju poslabšali glede na PRE testiranje, rezultati PO 2 testiranja pa so se izboljšali glede na PO 1 testiranje. Pri testu stoje na eni nogi z zaprtimi očmi so bili rezultati PO 1 testiranja (45,00 cm ± 0,00 cm; p=0,007) boljši glede na PRED testiranje (30,50 cm ± 13,20 cm), pri PO 2 testiranju (38,10 cm ± 10,81 cm; p=0,158) so rezultati ostali izboljšani glede na PRED testiranje. Pri testu funkcijskega dosega so se rezultati PO 1 (34,10 cm ± 5,43 cm; p=0,254) in PO 2 (37,20 cm ± 7,54 cm; p=0,095) testiranja izboljšali glede na PRED (31,80 cm ± 8,26 cm) testiranje. Razprava in zaključek: Hipotez in podhipotez nismo uspeli potrditi v celoti, saj so bili rezultati raznoliki. Pettedenski program vadbe je izboljšal statično ravnotežje zaradi izboljšanja stabilnosti telesa, medtem ko za dinamično ravnotežje nismo zaznali izboljšav. Po zaključeni vadbi se je statično ravnotežje večinoma ohranilo, čeprav z rahlim upadom, kar poudarja potrebo po kontinuirani vadbi za dolgoročne učinke. Rezultati nakazujejo potrebo po vključitvi vadbe v trenažni proces.</dc:description><dc:publisher>[A. M. Brcar]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-12-12 12:58:54</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>165863</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.8</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 145538</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 218901251</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
