Sinteza in vrednotenje zaviralcev napetostno odvisnega protonskega kanala Hv1 s 5-fenil-2-aminoimidazolnim skeletomBenčina, Tina (Avtor) Zidar, Nace (Mentor) Piga, Martina (Komentor) rakzaviralecpH ravnovesjesintezanapetostno odvisni protonski kanal HV1Rak je velik javnozdravstveni problem in skupaj s krvožilnimi boleznimi predstavlja glavni vzrok smrti v razvitem svetu. V iskanju novih terapevtskih pristopov, ki bi zajeli čim širši spekter rakavih obolenj, so znanstveniki usmerili pozornost na kislo tumorsko mikrookolje, ki je značilno za rakave celice. Pomembno vlogo pri uravnavanju znotrajceličnega pH ima napetostno odvisni protonski kanal HV1. Ker je porušenje pH ravnovesja tesno povezano z nastankom in širjenjem raka, bi lahko bil kanal HV1 idealna protirakava terapevtska tarča, napovedovalec incidence in kazalec prognoze rakavih obolenj. Napetostno odvisni protonski kanali so ionski kanali visoko selektivni za protone, ki se nahajajo v celični membrani celic. Trenutno poznamo dve glavni vrsti zaviralcev teh kanalov, cinkove ione in derivate gvanidina. Namen magistrske naloge je bil sintetizirati in ovrednotiti nove zaviralce kanala HV1 s 5-fenil-2-aminoimidazolnim skeletom. Pri načrtovanju novih zaviralcev smo se osredotočili na optimizacijo spojin NZ-49 in GHK-21, ki so jih odkrili na Katedri za farmacevtsko kemijo Fakultete za farmacijo. Po uveljavljenem štiristopenjskem sinteznem postopku smo sintetizirali šest novih potencialnih zaviralcev napetostno odvisnega protonskega kanala HV1. Za sintezo smo izbrali tiste spojine, ki so najbolje dopolnile odnos med strukturo in delovanjem do sedaj sintetiziranih spojin iz tega strukturnega razreda. Identiteto in čistost sintetiziranih spojin smo ovrednotili s pomočjo jedrske magnetne resonance, infrardeče spektroskopije, masne spektrometrije in tekočinske kromatografije visoke ločljivosti. Pripravljenim zaviralcem smo določili biološko učinkovitost. Za določitev smo uporabili elektrofiziološko metodo vpete krpice membrane na celicah CHO, ki so izražale napetostno odvisni protonski kanal HV1. Učinkovitost zaviralcev smo izrazili kot delež preostalega toka skozi kanal. Vseh pet biološko testiranih spojin je bilo učinkovitih pri koncentraciji 50 µM, saj so zmanjšale pretok protonov skozi kanal HV1 za 48 do 80 %. Kot najboljši zaviralec se je izkazala spojina 19 z benziloksi substituentom na para mestu. Pretok protonov je zmanjšala za 80 %, kar je več od spojine NZ-49, ki nam je služila kot izhodna spojina. Biološka učinkovitost ostalih štirih spojin je bila nekoliko šibkejša, saj so pretok protonov zavrle za 48 do 61 %.20242024-12-11 08:45:03Magistrsko delo/naloga165631VisID: 114460sl