Učenec s komunikatorjem v razreduArnol, Neža (Avtor) Kogovšek, Damjana (Mentor) Novšak Brce, Jerneja (Komentor) nadomestna in dopolnilna komunikacijacerebralna paralizaposebni programsodelovalno poučevanjekomunikacijske priložnostiotroci s posebnimi potrebamiNadomestna in dopolnilna komunikacija je področje klinične prakse, ki bodisi nadomesti bodisi podpre posameznikovo govorno komunikacijo. Namenjena je vsem posameznikom, ki zaradi odstopanj na področju govorno-jezikovnega izražanja in/ali razumevanja z govorom ne zmorejo zadovoljiti svojih komunikacijskih potreb. Primarno se z nadomestno in dopolnilno komunikacijo ukvarjajo logopedi in surdopedagogi, pa vendar je za doseganje samostojnosti in učinkovite rabe sistemov nadomestne in dopolnilne komunikacije ključno sodelovanje med različnimi strokovnjaki, družino in uporabnikom samim. V šolskem okolju je za ustvarjanje številnih in raznolikih komunikacijskih priložnosti uporabniku nadomestne in dopolnilne komunikacije nujno medsebojno sodelovanje učitelja ter logopeda in surdopedagoga. Ena izmed možnih oblik tovrstnega sodelovanja je t. i. sodelovalno poučevanje, ki se v tujini že uveljavlja pri poučevanju učencev z različnimi govorno-jezikovnimi in/ali komunikacijskimi motnjami, medtem ko pri nas raziskav s področja izvajanja sodelovalnega poučevanja z uporabniki nadomestne in dopolnilne komunikacije še ni mogoče zaslediti. V teoretičnem delu predstavljamo definicijo in ključne značilnosti nadomestne in dopolnilne komunikacije, posebna pozornost pa je namenjena komunikatorju kot enemu izmed pripomočkov ter cerebralni paralizi kot eni izmed najpogostejših motenj, ki jo imajo uporabniki. V nadaljevanju preidemo na predstavitev osnovnih modelov sodelovanja in z njimi povezanih modelov storitev pomoči ter podrobneje predstavljamo sodelovalno poučevanje predvsem v navezi logopeda in surdopedagoga ter učitelja. Vključena je tudi predstavitev programa ChalkTalk, ki služi kot eden izmed temeljev izvedbe raziskovalnega dela. Empirični del je sestavljen iz dveh delov: prvega predstavljajo intervjuji, opravljeni z logopedinjo in surdopedagoginjo ter učiteljico učenke, ki pri pouku uporablja komunikator, drugi del pa temelji na metodi opazovanja učne ure. Postopek opazovanja smo ponovili dvakrat – prvič pri učni uri, izvedeni na običajen način, drugič pa pri uri, izvedeni na način sodelovalnega poučevanja v sodelovanju logopedinje in surdopedagoginje ter učiteljice. Dvakratno opazovanje nam je omogočalo izvedbo primerjave števila in kakovosti komunikacijskih priložnosti med obema učnima urama, pri čemer smo ugotovili, da je imela učenka pri učni uri, izvedeni na način alternativnega sodelovalnega poučevanja, več priložnosti za komunikacijo, ki so bile pogosteje dvosmerne narave in so vključevale več vprašanj. Nenazadnje je bila razlika opazna tudi na področju komunikacijskih funkcij, in sicer je učenka v okviru sodelovalno poučevane učne ure tvorila več vprašanj in pogosteje oblikovala sporočilo z namenom deljenja informacij, prav tako se je v primerjavi s prvim opazovanjem zmanjšalo število začenjanja interakcije z namenom usmerjanja pozornosti na svoje delo v obliki prošnje za povratno informacijo.N. Arnol20242024-12-05 08:30:05Magistrsko delo/naloga165393UDK: 376(043.2)VisID: 181026COBISS_ID: 218112771sl