Favor debitoris in dejavniki njegovega razvoja v cesarski zakonodaji med 4. in 6. stoletjemŽepič, Vid (Avtor) Kambič, Marko (Mentor) rimsko obligacijsko pravopozna antikaomejitve pogodbene avtonomijerazlaga pravnih poslovprenehanje obveznostikreditna zakonodajavarstvo dolžnikašibkejša stranka civilnopravnega razmerjasocialna politikamaterializacija pravaPrivilegiranje dolžnika (favor debitoris) naj bi bilo ena od osrednjih razvojnih teženj rimskega postklasičnega obligacijskega prava. Favor debitoris označuje v ožjem smislu načelo razlage dvoumnih pogodb v dolžnikovo korist, v širšem smislu pa skupek zakonodajnih ukrepov, katerih namen je bil okrepitev varstva dolžnika kot značilno družbeno ali gospodarsko šibkejše stranke pogodbenega razmerja. Klasični pravniki naj bi izhajali iz domneve, da je pravo pisano za enakopravne, gospodarsko in socialno dokaj enakovredne ter pravno osveščene subjekte, ki so morali sami nositi bremena prostovoljnega, čeprav morda zanje škodljivega prevzemanja pravnoposlovnih obveznosti. Iz cesarskih konstitucij, ki so bile izdane med 4. in 6. stoletjem, pa naj bi bilo mogoče razbrati pravnopolitični obrat, ki naj bi krepil dolžnikov položaj. Disertacija preučuje vprašanje tega preobrata, njegove pojavne oblike in razvojne dejavnike. Osrednji del disertacije zavzema eksegeza izbranih odlomkov iz pravniške literature in zlasti cesarskih konstitucij s področij razlage pravnih poslov, omejevanja pogodbene avtonomije, prenehanja obveznosti ter zavarovanja in izvršbe. Analiza izbranih konstitucij je pokazala, da so bile socialne in ekonomske spremembe v poznoantični družbi osrednji razvojni dejavnik načela favor debitoris. Te so bile pogojene z obremenjujočo davčno politiko, demografsko krizo, nazadovanjem mestnih avtonomij, protipatrocinijskim gibanjem ter korupcijo v upravi in pravosodju. Okrepljeno varstvo dolžnika je bilo tudi posledica oblastnih odzivov na zlorabe v upniško-dolžniških razmerjih v provincialni praksi, ki je bila pod vplivom nerimskih pravnih izročil, ter zakonodajalčeve želje, da bi pospešil in izboljšal učinkovitost pravdnega postopka. K pravnopolitičnemu obratu je utegnila prispevati tudi doktrina vzhodnih pravnih šol, ki je težila k poenostavljanju in posploševanju klasične pravniške kazuistike, ter z njo povezana recepcija stoiškega izročila, ki je poudarjalo udejanjanje humanosti. Kljub temu, da so se zakonodajni ukrepi mestoma skladali s krščanskim izročilom in naukom cerkvenih očetov, iz virov neposredno ne izhaja, da bi skušale zakonodajne reforme načrtno uresničevati ideale krščanske ljubezni do bližnjega, odpuščanja dolgov in varstva ranljivih posameznikov. Poskusi vnašanja socialnih korektivov v civilnopravna razmerja, do katerih je v rimskopravnem razvoju prišlo zlasti med 4. in 6. stoletjem, so navdihovali zakonodajne reforme civilnega prava od konca 19. stoletja do danes.20242024-11-27 09:00:19Doktorsko delo/naloga165216VisID: 125480COBISS_ID: 216642307sl