Vloga stresnega keratina 17 v odgovoru na zdravljenje z zaviralci imunskih kontrolnih točk pri raku glave in vratuLožar, Taja (Avtor) Lambert, Paul F. (Mentor) Grašič Kuhar, Cvetka (Komentor) ploščatocelični rak glave in vratustresni keratin 17citokeratin 17prostorsko usmerjeno sekvenciranje transkriptomamultipleksna imunofluorescencaNamen te doktorske naloge je bil ugotoviti povezanost med odgovorom na zdravljenje z zaviralci imunskih kontrolnih točk (ZIKT) in s stresnim keratinom 17 (K17) posredovanim izogibanjem imunskemu odzivu pri ploščatoceličnem raku glave in vratu (RGV). Vloga K17 kot napovednega označevalca odgovora na zdravljenje pri RGV, zdravljenem z ZIKT, še ni raziskana. V okviru predlagane naloge smo si zastavili sledeče hipoteze: 1. Izraženost K17 pri RGV je obratno povezana z izražanjem označevalcev aktiviranega imunskega odziva. 2. Nizka izraženost K17 je povezana z ugodnim odgovorom na zdravljenje z ZIKT pri RGV. V prvem delu naloge smo iskali razlike v izražanju z imunskim odzivom povezanih genov med tumorskimi regijami z visoko in nizko izraženostjo K17. Za ta namen smo izvedli prostorsko usmerjeno tarčno sekvenciranje transkriptoma z uporabo K17 kot morfološkega označevalca. Zaradi omejitev povezanih s to tehnologijo smo izvedli še visoko multipleksno imunofluorescenčno barvanje. V drugem delu naloge smo izvedli klinično raziskavo novega napovednega označevalca na dveh retrospektivnih kohortah: 1) pilotna kohorta, sestavljena iz 48 bolnikov z RGV, ki so bili zdravljeni z ZIKT na Univerzi v Wisconsin-Madisonu, ZDA, in 2) dodatna validacijska kohorta 22 bolnikov z RGV, ki so bili zdravljeni z ZIKT na Univerzi Yale. Izražanje K17 smo preiskovali z imunohistokemijskim barvanjem na parafinskih rezinah ter ga primerjali z odgovorom na zdravljenje in z izraženostjo drugih znanih napovednih dejavnikov (programmed death ligand 1 (PD-L1), T celična infiltracija). Rezultati našega dela kažejo na to, da imajo tumorji z nizko izraženostjo K17 visoko infiltracijo CD4+ in CD8+ T celic, B celic, makrofagov in T regulatornih celic. Med 48 bolniki iz pilotne kohorte (60 % moškega spola, srednja starost 61,5 let) je 21 bolnikov (44 %) imelo visoko izraženost K17 v tumorju, 27 (56 %) pa nizko. Sedemnajst bolnikov (35 %, od tega 77 % z nizko izraženostjo K17 ) je imelo od zdravljenja z ZIKT klinično dobrobit, 31 bolnikov (65 %, 45 % z nizk K17) pa od zdravljenja ni imelo dobrobiti. Visoka izraženost K17 v tumorju je bila statistično značilno povezana z odsotnostjo klinične dobrobiti (p=0,037), krajšim časom do odpovedi zdravljenja (p=0,025), časom do napredovanja bolezni (p = 0,004), ne pa tudi celokupnim preživetjem (p = 0,06). Visoka izraženost K17 v tumorju je bila statistično značilno povezana z odsotnostjo klinične dobrobiti v neodvisni potrditveni kohorti (p=0,011). Klinični izid in izraženost K17 v tumorju nista bili povezani s stanjem izraženosti PD-L1 ali HPV statusom. Naša raziskava predstavlja celostno oceno novega napovednega označevalca K17, vključno s standardizacijo platforme, oceno klinične uporabnosti označevalca ter usmerjenim eksperimentalnim delom, ki je vključeval prostorsko usmerjeno profiliranje transkriptoma s potrditvenim mIF. Naše ugotovitve kažejo na to, da je K17 neodvisni prediktivni označevalec slabšega odgovora na zdravljenje z ZIKT pri RGV. Prispevali smo k boljšemu razumevanju odnosa med K17 in imunskim mikrookoljem. Izsledki naše raziskave bodo prispevali k boljši izbiri bolnikov za zdravljenje z ZIKT.20242024-10-19 07:15:11Doktorsko delo/naloga164289VisID: 28573sl