Gorje tistemu, ki bi Božjo besedo spreminjal ali po svoje prevajalSkralovnik, Samo (Avtor) Sveto pismoprevajanjeinterpretacijadekalogdeseta Božja zapovedprotoevangelijV prispevku na primeru prevodov vrstic 1 Mz 3,15 in 2 Mz 20,17 predstavimo mag. Holca kot prevajalca Svetega pisma in njegove poglede na prevode in standarde prevajanja. Uvodoma predstavimo Holčevo etiko prevajanja, tj. njegov odnos do besedil Svetega pisma, ki ga je določala osebna drža ponižnosti in globoke vere. V nadaljevanju analogno s priliko o pismouku, ki postane učenec nebeškega kraljestva, predstavimo mag. Holca, ki »prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13,52). Kot »staro« predstavimo Holčevo skrb za kontinuiteto slovenskega prevoda na primeru prevoda desete Božje zapovedi v 2 Mz 20,17. Kot očeta te kontinuitete razumemo Dalmatina, ki je leta 1584 s prevodom »Ti némaſh sheléti« postavil temelje, na katerih še danes sloni katehetski obrazec, ki je vtisnjen v ljudskem spominu kot »Ne želi«. Pol tisočletja kasneje v zadnjem prevodu Svetega pisma, t. i. jeruzalemski izdaji, za katero je mag. Holc (med drugim) prevedel Drugo Mojzesovo knjigo, še vedno beremo »Ne želi«. Kot »novo« predstavimo Holčev predlog prevoda 1 Mz 3,15 (SSP) kot primer spremembe v nasprotju s tradicijo prevodov. Prvič v tradiciji slovenskih prevodov tako v izreku 1 Mz 3,15 (SSP) nimamo napovedi zmage, temveč smo priča vsebinskemu premiku v smeri neodločenega izida. Prevod sicer posega v večstoletno prevodno tradicijo, toda od nje v resnici ničesar ne odvzema. Nasprotno, delno jo na novo osvetljuje, saj izžareva izvirnost svetopisemskega načina izražanja oz. izvirno dinamiko sovraštva med ženo in kačo.20212024-10-08 12:24:46Članek v reviji163543UDK: 27-23:81'25:929Holc M.ISSN pri članku: 2335-4127DOI: 10.34291/Edinost/76/02/SkralovnikCOBISS_ID: 88302339sl