<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Recepcija razsvetljenstva in novih teoloških tokov ter njihova sinteza v času škofovanja ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina (1772–1787)</dc:title><dc:creator>Tržan,	Anže	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Štuhec,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Žnidaršič Golec,	Lilijana	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Janez Karl Herberstein</dc:subject><dc:subject>janzenizem</dc:subject><dc:subject>reformno katolištvo</dc:subject><dc:subject>katoliško razsvetljenstvo</dc:subject><dc:subject>reforma</dc:subject><dc:subject>jezuitska sinteza</dc:subject><dc:subject>milost</dc:subject><dc:subject>človeška narava</dc:subject><dc:subject>avguštinizem</dc:subject><dc:subject>probabilizem</dc:subject><dc:description>Vpliv novih duhovnih tokov, ki so preko Dunaja, Italije, Porenja in Nizozemske zajeli avstrijsko duhovščino, ni obšel ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina (1772–1787), ki je različne nove pobude spoznaval med svojim študijem v Salzburgu in Rimu, pa tudi kot kanonik na Južnem Tirolskem. Pri tem njegov avkcijski katalog (1788) izpričuje, da se škof Herberstein kot predstavnik katoliškega razsvetljenstva ni mogel izključno omejiti na razsvetljensko razumevanje človeka. ob tem se zdi, da je našel ustrezen odgovor tako na avguštinski voluntarizem, ki je zanikal moč padlega razuma, kot tudi na skrajno naivni optimizem razsvetljenstva, ki je vse spoznanje pripisovalo le razumu. Katoliško razsvetljenstvo je namreč uspešno zajelo obe divergentni težnji, ko je po eni strani ohranjalo prvine janzenizma z njegovim poudarjenim, četudi pesimistično naravnanim individualizmom, po drugi pa je omogočilo recepcijo optimistične Wolffove razsvetljenske misli. Zdi se, da je ključ za razumevanje te sinteze pravzaprav v tomistični filozofiji, ki je po neuspehu t. i. jezuitske sinteze, s katero je bila katoliško misel potisnjena v smer empirizma, v moči Aristotelovega pojma analogije, ki jo je v krščansko misel uspešno vpeljal sv. Tomaž Akvinski, našla dober odgovor na protislovnost človeške narave. To je katoliškim razsvetljencem omogočilo drugačno razumevanje narave človeškega uma, ki je na ta način ostajal dovzeten za različne pomene jezika in je mogel stvarnost dojemati v njeni celotni razsežnosti, tako imanentni kot transcendentni, s čimer je bil odprt za krščansko razodetje, ne da bi kakorkoli zanikal vlogo razuma.</dc:description><dc:publisher>A. Tržan</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-10-01 07:45:26</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>163005</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 27-9</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 557694</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 211573251</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
