Proceduralno učenje začetnega desetprstnega slepega tipkanja pri učencih z disleksijo in vrstnikih brez disleksijeKošir, Janja (Avtor) Košak Babuder, Milena (Mentor) Podlesek, Anja (Komentor) zapisovanjepisanje z rokotipkanjedesetprstno slepo tipkanjeproceduralno učenjeavtomatizacijaučenci z disleksijoRaziskave kažejo, da je pisanje z roko in pisanje na računalniško tipkovnico (tipkanje) pri učencih z disleksijo v različnih nalogah pisanja manj tekoče kot pri učencih brez disleksije. Vzroki za to so lahko različni, npr. težave učencev z disleksijo pri črkovanju, manjša kapaciteta delovnega spomina, počasnejša obdelava informacij. Ena izmed teorij pojasnjevanja disleksije navaja tudi dokaze, da imajo ti učenci težave s proceduralnim učenjem različnih, tako jezikovnih kot tudi motoričnih spretnosti. Učencem z disleksijo se v izobraževanju zaradi prisotnosti primanjkljajev na področju branja in pisanja omogoča kot eno izmed prilagoditev tudi uporaba računalnika za pisanje. Ob tem se jim pogosto svetuje tudi učenje tehnike desetprstnega slepega tipkanja. Nekatere raziskave kažejo, da imajo posamezniki, katerih težave pri zapisovanju z roko temeljijo na jezikovnih primanjkljajih (npr. težave s črkovanjem), lahko težave tudi pri zapisovanju s tipkanjem. V tujini kot tudi v slovenskem prostoru je pomanjkanje raziskav, ki bi zagotavljale temeljne informacije o značilnostih procesa učenja desetprstnega slepega tipkanja pri učencih z disleksijo. V našo raziskavo so bili vključeni učenci 7. in 8. razreda osnovne šole, 21 učencev z disleksijo in 21 učencev brez disleksije. Cilji naše raziskave so bili: v nalogah prepisa oceniti in med skupinama primerjati tekočnost že usvojenega zapisovanja, tj. pisanja z roko in lastnega sloga tipkanja, oceniti in primerjati tekočnost tipkanja v procesu začetnega učenja desetprstnega slepega tipkanja ter oblikovati, preizkusiti in ovrednotiti uporabo metodologije dvojne naloge pri ocenjevanju postopne avtomatizacije desetprstnega slepega tipkanja. Ugotovili smo, da je zapisovanje učencev z disleksijo v obeh načinih zapisovanja, tj. pisanje z roko in lastni slog tipkanja, manj tekoče. Učenci z disleksijo so na vseh stopnjah učenja desetprstnega slepega tipkanja dosegali nižje rezultate tako na ravni trenda, tj. hitrosti učenja tipkanja, kot dosežene tekočnosti tipkanja. Na podlagi rezultatov ocene merske ustreznosti dvojne naloge, namenjene sklepanju o avtomatizaciji slepega tipkanja, lahko sklepamo, da naloga omogoča ovrednotenje napredovanja v učenju desetprstnega slepega tipkanja v smeri avtomatizacije tipkanja. Zaznana interferenca v hkratnem izvajanju primarne naloge tipkanja in sekundarne slušno-verbalne naloge je bila nižja pri učencih brez disleksije. Glede na rezultate uporabe dvojne naloge je bilo moč sklepati, da so učenci brez disleksije lažje izvajali dvojno nalogo, na podlagi česar ocenjujemo, da so bolje napredovali v smeri avtomatizacije desetprstnega slepega tipkanja. Učinkovitost izvajanja sekundarne slušno-verbalne naloge pri učencih z disleksijo je bila primerljiva z izvajanjem pri učencih brez disleksije, zato ocenjujemo, da je naloga primerna za uporabo. Ob tem majhne velikosti učinka za razlike med skupinama nakazujejo, da bi bilo sekundarno nalogo dobro dodatno preizkusiti in po potrebi spremeniti – nekoliko olajšati. Na osnovi rezultatov zaključujemo, da za učence z disleksijo zapisovanje s tipkanjem v časovno omejenih nalogah prepisovanja besedil ni samoumevno učinkovitejša rešitev. Učenci z disleksijo bodo za usvajanje tehnike desetprstnega slepega tipkanja morda potrebovali nekoliko več časa in prilagojen proces, cilje učenja ali celo alternativen način digitalnega zapisovanja, kot je npr. narek besedila s pomočjo računalniških orodij za pretvorbo govora v besedilo. Metodologija dvojne naloge za spremljanje postopne avtomatizacije učenja desetprstnega slepega tipkanja se je izkazala za uporabno, vendar bi bilo za njeno uporabo treba dodatno ovrednotiti sekundarno nalogo kot tudi celoten postopek uporabe dvojne naloge na večjem vzorcu učencev ter na več stopnjah učenja desetprstnega slepega tipkanja. Navedeni prispevki doktorskega dela lahko v procesu nudenja podpore in pomoči učencem z disleksijo prispevajo k tehtnejšim odločitvam o uporabi tipkanja za zapisovanje in k načrtovanju podpore pri učenju tehnike desetprstnega slepega tipkanja.J. Košir20242024-09-28 08:30:04Doktorsko delo/naloga162863UDK: 376(043.2)VisID: 168671COBISS_ID: 209550851sl