<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Spoprijemanje medicinskih sester z umiranjem in smrtjo otrok in mladostnikov</dc:title><dc:creator>Hojnik,	Vita	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kavčič,	Tina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Vettorazzi,	Renata	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kavčič,	Matic	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:subject>zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>čustva</dc:subject><dc:subject>izobraževanje</dc:subject><dc:subject>delovna doba</dc:subject><dc:subject>komunikacija s starši</dc:subject><dc:subject>zasebno življenje</dc:subject><dc:description>Uvod: Spoprijemanje z umiranjem in smrtjo otrok in mladostnikov na delovnem mestu pomembno vpliva na zdravstvene delavce in njihovo strokovnost pri delu, pa tudi na njihovo zasebno življenje, zato je psihološka podpora na delovnem mestu zelo pomembna. Namen: S pomočjo empirične raziskave smo želeli ugotoviti, kako se medicinske sestre spoprijemajo z umiranjem in smrtjo otrok in mladostnikov. Metode dela: Uporabili smo kvantitativni pristop, načrtovana študija je presečna. V raziskavi je sodelovalo 62 srednjih medicinskih sester/tehnikov, diplomiranih medicinskih sester/zdravstvenikov ter magistric in magistrov zdravstvene nege. Za zbiranje podatkov smo uporabili spletni anketni vprašalnik, v katerem smo jih vprašali o pogostosti in načinih spoprijemanja z umiranjem in smrtjo otrok in mladostnikov; o čustvih, ki jih ob tem doživljajo; o psihološki podpori na delovnem mestu; o načinih spopadanja s stresom in o vplivu na njihovo zasebno življenje ter o pridobitvi znanja s tega področja in navodil za učinkovito komuniciranje s starši umirajočega pacienta v času formalnega izobraževanja in na delovnem mestu. S pomočjo statističnega programa SPSS smo podatke analizirali z različnimi neparametričnimi testi. Rezultati: Intenzivnost neprijetnih čustev sodelujočih medicinskih sester pri spoprijemanju z umiranjem in smrtjo otrok in mladostnikov se z delovno dobo ne spreminja. Z delovno dobo in delovnim mestom se ne povezuje tudi doživljanje žalosti medicinskih sester. V času formalnega izobraževanja in na delovnem mestu medicinske sestre po lastnem mnenju ne dobijo dovolj znanja o spoprijemanju, na delovnem mestu pa se največ poslužujejo pogovora z drugimi člani tima, kar se jim zdi tudi najbolj učinkovit način. Takšne situacije vplivajo tudi na zasebno življenje večine anketirancev. Razprava in zaključek: Iz rezultatov raziskave lahko sklepamo, da bi medicinske sestre potrebovale več psihološke podpore na delovnem mestu. Predlagali bi tudi več izobraževanja na temo paliativne oskrbe in spoprijemanja z umiranjem in smrtjo pacienta že v času formalnega izobraževanja. Pogosteje bi bilo treba organizirati učne delavnice na to temo na delovnem mestu in medicinske sestre spodbujati, da se jih poslužujejo v čim večji meri. V prihodnje bi bilo smiselno raziskati še druge oblike psiholoških pomoči, ki bi lahko bile na voljo za zaposlene, in preučiti, kako bi le-te naredili lažje dostopne.</dc:description><dc:publisher>[V. Hojnik]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-28 07:45:48</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>162853</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616-083</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 138466</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 209393667</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
