<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Spominjanje kot sredstvo emancipacije</dc:title><dc:creator>Sijamhodžić,	Tjaša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kroflič,	Robert	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>emancipacija</dc:subject><dc:subject>spominjanje</dc:subject><dc:subject>naracija</dc:subject><dc:subject>imaginacija</dc:subject><dc:subject>kultura spominjanja</dc:subject><dc:subject>opolnomočenje</dc:subject><dc:subject>subjektifikacija</dc:subject><dc:subject>umetnost v javni šoli</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo se posveča raziskovanju koncepta spominjanja kot sredstva emancipacije. V ta namen obravnavamo emancipacijo kot pomemben pedagoški koncept, ki v vzgoji in izobraževanju ključno vlogo igra vsaj od razsvetljenstva dalje, kasneje pa je v različnih oblikah izraziteje prisoten tudi v duhoslovni, socialno-kritični in reformski pedagogiki. Nadalje analiziramo koncepta opolnomočenja in subjektifikacije, ki se oblikujeta v drugi polovici dvajsetega stoletja v okviru raziskovanja presežnega v vzgoji in vsak na svoj način razkrivata razsežnost, a tudi omejitve emancipacije. Prvi se za razrešitev temeljnega pedagoškega paradoksa poslužuje procesov osvobajanja preko dialoga in družbene akcije s pomočjo eksplikatorske učiteljske avtoritete, medtem ko drugi stavi na zavedanje, da gre pri vzgoji sicer za izredno kompleksno dejavnost, ki pa ob ustreznih pogojih, a nepredvidljivih učinkih omogoča vznik subjektivitete kot temeljnega modusa človeškega delovanja in mišljenja. V osrednjem delu poskušamo odgovoriti na vprašanje, kakšen emancipacijski potencial se skriva v konceptu spominjanja. V ta namen analiziramo različne kulture spominjanja v evropskem prostoru in izpostavimo njihove podobnosti, razlike in omejitve. Nato se dotaknemo oblik in načinov, na katere lahko spominjanje razvija svoj emancipatorični potencial, pri čemer izpostavimo dialoško spominjanje in vlogo naracije ter imaginacije. Ugotovimo, da se spominjanje preko vključevanja teh konceptov razvije v dialoški proces, v katerem vzgajana oseba pripoveduje lastno zgodbo, hkrati pa lahko prisluhne drugim in se na ta način s pomočjo imaginacije vživlja v njihovo pripoved; s tovrstnim narativnim eksperimentiranjem dobi priložnost, da se emancipira v smislu dejavnega vstopanja v svet kot subjekt različnih zgodb v različnih časovnih dimenzijah. V zadnjem delu analiziramo vzgojno vlogo in položaj spominjanja v slovenski javni šoli, pri čemer na podlagi argumentov o njegovi pomembnosti pozovemo k večjemu vključevanju spominjanja v šolski prostor.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-27 07:46:07</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>162756</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 556754</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
