<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Ocena endokrinih učinkov izbranih per- in polifluoroalkilnih spojin z metodo in silico</dc:title><dc:creator>Vetrih,	Manca	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sollner Dolenc,	Marija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>per- in polifluoroalkilne spojine</dc:subject><dc:subject>kemični motilci endokrinega sistema</dc:subject><dc:subject>Endocrine Disruptome</dc:subject><dc:subject>jedrni receptorji</dc:subject><dc:subject>metode in silico</dc:subject><dc:description>Per- in polifluoroalkilne spojine so velika družina sinteznih kemikalij, ki predstavljajo nepogrešljivo surovino za izdelavo najrazličnejših izdelkov. Poleg pozitivnih lastnosti ima uporaba teh snovi tudi negativen vidik. Gre za »večne« kemikalije, ki so zelo odporne proti razgradnji. Prekomerno kopičenje teh snovi v okolju lahko vodi do številnih neželenih učinkov na zdravje, vključno z motnjami v delovanju hormonskega sistema. Na podlagi tega so jih uvrstili med kemične motilce endokrinega sistema. 
V magistrski nalogi smo ocenili potencialno endokrino delovanje 26 izbranih per- in polifluoroalkilnih spojin. S pomočjo prosto dostopnega računalniškega programa Endocrine Disruptome smo preverili verjetnost vezave teh spojin na 14 različnih jedrnih receptorjev. Na podlagi dobljenih rezultatov in podatkov iz podatkovnih baz smo spojine razdelili v štiri skupine. Razdelili smo jih na podlagi tega, ali so opredeljene kot potencialni motilci endokrinega sistema in ali jih je program uvrstil v rdeč ali oranžen razred. Za vsako spojino smo nato v strokovni literaturi preverili, ali so dokazali vpliv le-te na določen receptor in tako ovrednotili ustreznost napovedi programa. Ugotovili smo, da je program najpogosteje napovedal interakcije z androgenimi, estrogenskimi, mineralokortikoidnimi in tiroidnimi receptorji. Z androgenimi receptorji je pravilno napovedal interakcije 11 od 21 spojin. Napovedi interakcij z estrogenskimi receptorji so se le za nekaj spojin ujemale s podatki iz študij. Interakcije s tiroidnimi receptorji je pravilno napovedal za šest spojin. Za nekatere spojine napovedi niso bile pravilne, v večini primerov pa ustreznosti programa zaradi pomanjkanja podatkov iz študij nismo mogli ovrednotiti. Iz istega razloga nismo mogli ustrezno ovrednotiti tudi interakcij z mineralokortikoidnimi receptorji. S programom nismo pravilno napovedali interakcij s peroksisomskim proliferatorjem aktiviranimi receptorji. Spojine, ki jih je program Endocrine Disruptome uvrstil v rdeč ali oranžen razred z androgenimi, estrogenskimi, mineralokortikoidnimi ali tiroidnimi receptorji, smo preverili še s programom 1-Click Docking. Kot primerjalno spojino smo uporabili potrjen motilec endokrinega sistema bisfenol A. Ugotovili smo, da se rezultati obeh programov ujemajo. Za večino izbranih spojin smo napovedali večjo vezavno afiniteto z jedrnimi receptorji kot bisfenol A.
Zaradi pomanjkanja podatkov iz strokovne literature nismo mogli potrditi, da je program Endocrine Disruptome zanesljivo orodje za napoved interakcij z jedrnimi receptorji za proučevano skupino spojin. Za potrditev endokrinih učinkov bi bilo potrebno izvesti ustrezne in vitro in in vivo metode, ta program pa lahko uporabimo kot eno izmed presejalnih metod za vrednotenje endokrinega delovanja obravnavanih spojin.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-20 08:45:21</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>162264</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 110558</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
