Učinki samostojno izvajane zgodnje vadbe za moč in senzorično motorične vadbe po totalni kolčni artroplastikiKrištof Mirt, Pika (Avtor) Trebše, Rihard (Mentor) Strojnik, Vojko (Komentor) Totalna kolčna artroplastikaZgodnja pooperativna vadbaVadba za močSamostojno izvajana vadba na domuUvod: Vstavitev kolčne endoproteze predstavlja izjemno uspešno operativno zdravljenje artroze kolka, predvsem glede zmanjšanja bolečine in izboljšanja mobilnosti bolnika. Ob standardni pooperativni rehabilitaciji pa tudi po enem letu lahko ostajajo funkcionalne omejitve, ki so povezane s slabšo največjo močjo mišic operiranega kolka. Zato se v pooperativne protokole začenja vključevati tudi zgodnja vadba za moč. Zasnovali smo nov protokol rehabilitacije, ki vključuje zgodnjo vadbo za moč in senzorično-motorično vadbo (VMS), in ga primerjali z obstoječo terapevtsko vadbo po totalni kolčni artroplastiki (THA) z anteriornim pristopom pri bolnikih s primarno artrozo kolka. V raziskavi smo preverili: 1) ali lahko z zgodnjo VMS pospešimo pooperativno rehabilitacijo, in ali je tudi končni klinični uspeh boljši; 2) ali je zgodnja VMS varna; 3) ali so naše meritve glede na testiranje ponovljivosti meritev zanesljive. Metode: Prospektivna randomizirana raziskava je potekala v dveh ustanovah: Splošni bolnišnici Novo mesto (SBNM) in Ortopedski bolnišnici Valdoltra (OBV). Glede na analizo moči je bilo predvideno vključiti 124 preiskovancev v vsaki ustanovi, predoperativno razporejenih s pomočjo računalniške randomizacije v intervencijsko (IS) in kontrolno skupino (KS). Vključitveni kriteriji: primarna artroza enega kolka, starost nad 60 let, ASA 1–3, podpisano soglasje za sodelovanje v raziskavi, brez demence in terminalnih bolezni, ki bi onemogočale sodelovanje pri rehabilitaciji. Vsi bolniki so imeli vstavljeno kolčno endoprotezo z anteriornim pristopom na kolk, v SBNM en operater, v OBV štirje. Če je med operacijo po presoji operaterja prišlo do kakršnih koli odstopanj, zaradi katerih ne bi mogli ustrezno sodelovati pri vadbi, so bili iz raziskave izključeni. Med hospitalizacijo so vsi izvajali vadbo po obstoječem usklajenem protokolu. Pred odpustom so fizioterapevti bolnike iz IS dodatno naučili vaj zgodnje VMS. Bolniki obeh skupin so prejeli videoposnetke vadbe in pisna navodila ter vadbeni dnevnik za beleženje izvajanja vaj. Telefonsko smo spremljali pojav morebitnih težav, izpolnjevanje vadbenega dnevnika ter razumevanje vaj. Vsi preiskovanci so opravili pregled pri ortopedu z oceno kliničnega statusa, meritve izometričnih navorov in funkcijske teste (test vstani in pojdi, test 6 m hoje), specifično ocenjevalno lestvico za kolk Harris Hip Score (HHS) in vprašalnik o kvaliteti življenja SF-36 predoperativno, po treh in dvanajstih mesecih od operativnega posega. Beležili smo ev. pojav stranskih učinkov vadbe ali zapletov. Rezultati: V celotnem obdobju spremljanja nismo zaznali klinično pomembnih statističnih razlik med skupinama. Prav tako nismo zaznali povišane incidence stranskih učinkov oz. zapletov. Bolniki s slabšimi izhodiščnimi vrednostmi so bolje napredovali. Dvosmerni intraklasni koeficient z mešanimi učinki in popolnim ujemanjem je dosegel vrednosti >0,9 pri testiranju zanesljivost uporabljenih metod meritev največjih hotenih izometričnih navorov, testa vstani in pojdi in testa 6 m hoje. Zaključki: 1) Z uporabo zgodnje VMS bolniki v zgodnjem pooperativnem obdobju do 3 mesece po operaciji okrevajo primerljivo hitro. Večji napredek v vrednostih HHS in hitrosti hoje so dosegli bolniki s slabšim izhodiščnim stanjem. 2) Uporaba zgodnje VMS pri bolnikih po THA z anteriornim pristopom je varna. 3) ICC koeficient je dosegel vrednosti >0,9 pri testiranju zanesljivosti uporabljenih metod meritev.20242024-09-12 07:15:07Doktorsko delo/naloga161500VisID: 27786sl