<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Pomen karakterizacije mikroplastike pri študiju njenega vpliva na okolje</dc:title><dc:creator>Lapuh,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Skalar,	Tina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>adsorpcija</dc:subject><dc:subject>karakterizacija</dc:subject><dc:subject>mikroplastika</dc:subject><dc:description>Mikroplastika se zaradi inertne narave kopiči v vodnem okolju, zraku ter prsti, prav tako pa se nahaja v organizmih, tudi v človeku. Na površino mikroplastike se lahko adsorbirajo težke kovine, organska onesnaževala in antibiotiki. Na adsorpcijo snovi na mikroplastiko vplivajo lastnosti mikroplastike, adsorbata in okolja, v katerem adsorpcija poteka. Mikroplastika predstavlja nevarnost za organizme in potencialno tudi človeka, saj so delci majhne velikosti in zaradi velikega razmerja med površino in prostornino v telo prenesejo veliko aditivov in toksičnih snovi.
Za poznavanje lastnosti in vplivov mikroplastike je ključna njena karakterizacija. Namen diplomskega dela je pregled novejše literature s področja karakterizacije mikroplastike in njenega vpliva na okolje in organizme. Rezultati študij so pokazali, da se lastnosti mikroplastike (površinske lastnosti, reaktivnost, velikost) zaradi vpliva okoljskih razmer spremenijo. Višjo adsorpcijsko kapaciteto ima mikroplastika, ki jo sestavljajo polimeri z bolj reaktivnimi funkcionalnimi skupinami (kloridni ion, fenil in amidna funkcionalna skupina) in mikroplastika, ki ima starano površino. Mikroplastika predstavlja tudi primeren substrat za tvorbo in rast biofilmov.
Vzorec moramo pred karakterizacijo ustrezno pripraviti in ločiti mikroplastiko od ostalega materiala. Poznamo različne metode ločevanja (filtriranje, ločevanje zaradi razlike v gostoti …) in obdelave vzorca (kislinska, bazična, oksidacijska, encimska obdelava). S fizikalno karakterizacijo delcem določimo velikost, obliko, barvo in površinske lastnosti. Delce opazujemo s prostim očesom, optičnimi in elektronskimi mikroskopi. S kemijsko karakterizacijo določimo kemijsko sestavo, funkcionalne skupine, strukturo in stopnjo polimerizacije. Najpogosteje uporabljene metode kemijske karakterizacije so Fouriereva transformirana infrardeča in ramanska spektroskopija, termična analiza, masna spektroskopija, energijsko disperzivna spektroskopija in nuklearna magnetna resonanca. Kombinacija fizikalne in kemijske karakterizacije nam omogoča določanje vseh fizikalnih in kemijskih lastnosti mikroplastike. Poznavanje lastnosti mikroplastike nam omogoča napoved njenega obnašanja v okolju.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-04 13:35:00</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>160780</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 24287</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 210992387</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
